Jesen v meni

Oh, ti kisli dnevi. Mrzli in megleni!

Kdaj pa kdaj me obide tema … taka, notranja. Nimam navdiha, nimam ničesar, kar bi lahko dala. Zato samo diham, gledam, diham, sem tiho. Se prepuščam. 

Vadim čuječnost. Biti v trenutku, biti tukaj in zdaj. Opazujem svoje dihanje. Opazujem svoje misli. Samo opazujem – ne popravljam in ne obsojam. In to reees paše! :)

Grem pod tuš, pojem najljubše pesmi, ob kuhanju plešem, se zibam z medenico …

In seveda ves čas vmes – se pogovarjam z Aniko, jo dvignem, ker na tleh začne jokati, jo spet spustim, ker moram na wc, jo spet dvignem in podojim, ji pojem pesmico, da se smejiva, jo spet odložim, ker moram olupiti krompir ... In tako dalje. ;)

Včasih se mi zgodi, da se mi že kar sama od sebe začne sestavljati druga verzija pesmi Šla bi!, ampak … hm, nekako ugotovim, da niti nimam energije, da bi res kam šla. Še najraje bi se zavlekla v kakšen kot, se pokrila z dekco in jedla čokolado. 

Ampak ker sem se odločila, da ne bom jedla belega sladkorja, potem raje vzamem v roko knjigo, jo kar nekje odprem in preberem kakšno misel. 

Tale se mi je odprla danes … za vse nas.

"In če želite spoznati Boga, si ne belite glave z reševanjem ugank.

Poglejte raje okoli sebe in videli boste, kako se igra z vašimi otroki. 

In poglejte v nebo; videli ga boste, kako potuje na oblakih, 

kako širi roke v blisku in sestopa v dežju.

Videli ga boste, kako se smeje v cvetju, se nato dvigne in maha z rokami v vejevju dreves."

Kahlil Gibran

Pa lep pozdrav vsem. Hvala, ker ste in ker me berete. ♥ ♥ ♥