Najina pesem

 

Počasi in varno si rasla v moji maternici, hčerka moja.

Že takrat sem čutila, da me tvoja prisotnost pomirja.

Zdelo se mi je, da si upam več in da se bolje slišim.

Vadila sem zaupanje v svoje telo in izostrila sem svojo intuicijo.

Pomagala mi je glasba. Pa petje, ples in gozd.

Veliko sva se sprehajali po gozdovih.

Pokazala sem ti, kam bova hodili, ko boš prišla na svet.

Pozorno si me poslušala, ko sem ti pripovedovala razne reči.

Vem, da si veliko razumela.

Kadar sem bila žalostna, si to čutila. Vem.

…

Potem pa si prišla,

moja ljuba deklica.

To je bilo najlepše jutro v mojem življenju.

Bila si tako nežna. Dišeča. Z rdečimi lički.

In si rasla. Prav tako jaz.

Veliko sem ti dala. Velikokrat se mi je zdelo, da samo dajem.

Tako opevane lepote materinstva na začetku nisem zelo pogosto čutila.

Pa vseeno sem se trudila in ti dajala, kar si potrebovala – ljubezen, varnost, mir.

Ker sem trdno verjela, da je to prav.

Ko zdaj hodiva naokrog in ko se znajdem v situacijah, ki mi niso lahke,

ko me je strah,

ko bi najraje ušla ali pa kar izginila,

si ti umirjena.

Ko jaz potrebujem varnost in ljubezen … jo vidim, tam, v tvojih velikih očeh.

Daješ mi veliko, deklica moja.

Pa čeprav nikoli nisem dajala zato, da bi kdaj kaj dobila nazaj …

Ves čas mi kažeš, kako naj živim iskreno in preprosto, radovedno in radoživo. Pa kako naj vedno pokažem, če mi kaj ni všeč! :)

Eh, dušica draga, zares sem vesela, da si prišla v moje življenje.

Hvala ti.

♥