28. februar 2016
je bil zares poseben dan! Danes se ga spominjam z veseljem in metuljčki v trebuhu.
Ta dan sem lahko
spala še deset ur v kosu. ;) No ja, vmes sem se mogoče kdaj zbudila, ker je bil
to kar velik projekt, da sem se z nosečniškim trebuhom prevalila z
enega boka na drugega. ;)
Nedelja je bila. Taka meglena, siva, vlažna. Dvanajsti dan čez
rok sem bila in tako zelo sem si želela, da bi se porod že začel. Za mano je bil viharni teden - teden dvomov, pričakovanja, (ne)potrpežljivosti,
spraševanj, strahu, jeze, upanja, prošenj. Zazdelo se mi je, da sem se vseh teh čustvenih viharjev že kar navadila. Prepustila sem se. Ta dan si bom vzela na izi, sem si rekla. V meni je bil en poseben
mir. Tiho pričakovanje. Upanje. Zaupanje.
To je bil dan,
ko sva se z Urošem spet peljala na Jesenice. Celo pot sva bila tiho, saj sva si
med temi neštetimi vožnjami že vse povedala. Jaz sem kdaj pa kdaj zavzdihnila,
on je zehal.
To je bil dan,
ko so spet hoteli poseči v moje telo in mojega otroka, ko so me tudi strašili, in ko sem se morala
skoraj s kremplji boriti za to, v kar sem verjela in kar sem si želela. Ko sem
na plano morala privleči tisto žensko, ki ni "pridna", ki ne uboga in ki dela
tako, kot čuti. Ki na glas reče NE, pa čeprav prestrašeno in s cmokom v grlu. To
je bila velika preizkušnja zame, ki se prej nikoli nisem hotela tako izpostavljati,
ki sem raje ugajala in šla čez sebe že neštetokrat.
To je bil tudi
dan, ko sem ugotovila, da mi ne preostane več drugega, kot da malo pomolim. :) In potem sem molitev doživela čisto drugače. Tako preprosto je bilo! Prej
sem se največkrat trudila z določenimi obrazci, se trudila, da bi bila "dovolj vredna in dobra" in iskala sem presežno nekje izven sebe … sedaj pa – ne vem, če bi sploh
rekla, da sem molila. Bila sem molitev. Doživela sem varnost, neskončno
ljubezen, globok mir.
To je bil dan,
ko mi je na Brezjah za oltarjem lepo počasi začela odtekati voda. :)
Pa ko sem kasneje
med družinskim kosilom sedela na kupčku brisač in sem bila od vseh prisotnih še
najbolj mirna. :)) In ko
ati ni imel takega apetita kot ponavadi in me je rahlo zbegan previdno vprašal:
A bo? Hihi, še danes se nasmejim …
Pa ko sem se
zavedela, da bo moj otrok rojen 29. februarja in se mi je čez obraz narisal
največji nasmešek.
In ko je bila zvečer,
ko sem čakala popadke, na TV-ju Kung Fu Panda. Dej
prid, Tina, bova to gledala, je bil navdušen Uroš. Oh ti Uroš, no, jst bom
rodila!, sem si mislila jaz in se odmaknila v svoj porodni svet.
In potem se je dan počasi prevesil v noč in s sabo prinesel to najbolj naravno in
preprosto, veliko in mogočno stvar – porod.
Deževna noč je
bila, ko je prišel porodni vrtinec, ko se je odprlo nebo in prineslo novo
življenje.
Proti jutru
naslednjega dne je zadišalo po rojstvu in rodila se je deklica. ♥
♥
Naša draga Anika! Res da letos uradno nimaš rojstnega dneva in te zato imenujemo smolčica,
ampak – ti si pravzaprav srečnica! Srečnica si, ker te imamo radi in ker tako
uživaš življenje. In ker se z atijem ne moreva odločiti, kateri dan bomo
praznovali, sva po tehtnem razmisleku določila, da bomo praznovali kar dva
dneva! :)
Vse najboljše ti želim iz srca!
(Potem pa naj še
kdo reče, da je to bedno, če imaš rojstni dan 29. februarja! :))
