Trebušna viroza in nežnost do sebe

V začetku tedna me je ujela trebušna viroza. O jej, to mi je bilo vedno zares mučno. Slabost, celonočno druženje z WC školjko … in tako naprej. Saj veste, kako to gre. :) In potem, ko sem že mislila, da je minilo, mi je bilo še kar cel dan slabo. Počasi se je vendarle obrnilo na bolje. 

Že od nekdaj mi je bilo zanimivo, s kakšno previdnostjo in rahločutnostjo sem potem pojedla nekaj prvih obrokov po bolezni. Vsak požirek vode sem nežno pospremila v želodec in vsak grižljaj sem najprej skrbno izbrala, nato pozorno prežvečila, opazovala, kako se bo odzval želodec, poslušala svoje občutke. Poslušala svoje telo. Ja. Poslušala svoje telo! 

To se je zgodilo tudi tokrat. Razdražen želodec seveda ni želel hitenja, grobosti in basanja s hrano. Spet sem se vrnila k nežnosti do sebe … Vesela sem, da sem slišala ta klic telesa in spet začutila, kako je dobrodejno, kadar sem do sebe nežna. Kako se telo hvaležno odzove, ko mu dam priložnost in mu prisluhnem ter ga spoštujem. 

Vsak dan bi bila rada prijazna in nežna do sebe. Ne samo en dan po trebušni virozi. :)

28. februar 2016

28. februar 2016 je bil zares poseben dan! Danes se ga spominjam z veseljem in metuljčki v trebuhu. 

Ta dan sem lahko spala še deset ur v kosu. ;) No ja, vmes sem se mogoče kdaj zbudila, ker je bil to kar velik projekt, da sem se z nosečniškim trebuhom prevalila z enega boka na drugega. ;) 

Nedelja je bila. Taka meglena, siva, vlažna. Dvanajsti dan čez rok sem bila in tako zelo sem si želela, da bi se porod že začel. Za mano je bil viharni teden - teden dvomov, pričakovanja, (ne)potrpežljivosti, spraševanj, strahu, jeze, upanja, prošenj. Zazdelo se mi je, da sem se vseh teh čustvenih viharjev že kar navadila. Prepustila sem se. Ta dan si bom vzela na izi, sem si rekla. V meni je bil en poseben mir. Tiho pričakovanje. Upanje. Zaupanje.

To je bil dan, ko sva se z Urošem spet peljala na Jesenice. Celo pot sva bila tiho, saj sva si med temi neštetimi vožnjami že vse povedala. Jaz sem kdaj pa kdaj zavzdihnila, on je zehal.

To je bil dan, ko so spet hoteli poseči v moje telo in mojega otroka,  ko so me tudi strašili, in ko sem se morala skoraj s kremplji boriti za to, v kar sem verjela in kar sem si želela. Ko sem na plano morala privleči tisto žensko, ki ni "pridna", ki ne uboga in ki dela tako, kot čuti. Ki na glas reče NE, pa čeprav prestrašeno in s cmokom v grlu. To je bila velika preizkušnja zame, ki se prej nikoli nisem hotela tako izpostavljati, ki sem raje ugajala in šla čez sebe že neštetokrat.

To je bil tudi dan, ko sem ugotovila, da mi ne preostane več drugega, kot da malo pomolim. :) In potem sem molitev doživela čisto drugače. Tako preprosto je bilo! Prej sem se največkrat trudila z določenimi obrazci, se trudila, da bi bila "dovolj vredna in dobra" in iskala sem presežno nekje izven sebe … sedaj pa – ne vem, če bi sploh rekla, da sem molila. Bila sem molitev. Doživela sem varnost, neskončno ljubezen, globok mir. 

To je bil dan, ko mi je na Brezjah za oltarjem lepo počasi začela odtekati voda. :)

 

Pa ko sem kasneje med družinskim kosilom sedela na kupčku brisač in sem bila od vseh prisotnih še najbolj mirna. :)) In ko ati ni imel takega apetita kot ponavadi in me je rahlo zbegan previdno vprašal: A bo? Hihi, še danes se nasmejim … 

Pa ko sem se zavedela, da bo moj otrok rojen 29. februarja in se mi je čez obraz narisal največji nasmešek.

In ko je bila zvečer, ko sem čakala popadke, na TV-ju Kung Fu Panda.  Dej prid, Tina, bova to gledala, je bil navdušen Uroš. Oh ti Uroš, no, jst bom rodila!, sem si mislila jaz in se odmaknila v svoj porodni svet. 

In potem se je dan počasi prevesil v noč in s sabo prinesel to najbolj naravno in preprosto, veliko in mogočno stvar – porod.  

Deževna noč je bila, ko je prišel porodni vrtinec, ko se je odprlo nebo in prineslo novo življenje.

Proti jutru naslednjega dne je zadišalo po rojstvu in rodila se je deklica. ♥ 

 ♥

Naša draga Anika! Res da letos uradno nimaš rojstnega dneva in te zato imenujemo smolčica, ampak – ti si pravzaprav srečnica! Srečnica si, ker te imamo radi in ker tako uživaš življenje. In ker se z atijem ne moreva odločiti, kateri dan bomo praznovali, sva po tehtnem razmisleku določila, da bomo praznovali kar dva dneva! :)

Vse najboljše ti želim iz srca!

(Potem pa naj še kdo reče, da je to bedno, če imaš rojstni dan 29. februarja! :))

Pleši, ženska!

Občutenje svoje ženskosti je zame že dolgo največji vir moči, veselja in navdiha. Odkar zavestno negujem sebe ter spremljam svoj menstrualni cikel in poznam njegov globlji pomen, je vse skupaj še lažje, lepše, je čudežno. 

Hitro se zgodi, predvsem nam, mamam, da pozabimo nase, na svojo ženskost. Cel dan (in še ponoči!) skrbimo za otroke, jim kuhamo, pospravljamo in delamo še cel kup drugih stvari. Ne pozabimo na to, da nismo samo mame, smo ženske, ki moramo najprej poskrbeti zase, da bomo potem lahko skrbele za druge! 

Zato vsak dan znova negujmo svojo ženskost … 

Zame je najlepši način, da najdem stik s sabo - ples. Ples je moje zdravilo, varen pristan, je moje veselje, užitek, moč in svoboda. Ko plešem, sem res lahko JAZ. Plešem lahko kadarkoli - če sem jezna, vesela, žalostna, utrujena (in še vse vmes :)).

Pleše lahko vsaka ženska in za dober ples niso pomembni pravilni koraki, ker ne obstajajo, ni pomembna oblika telesa, ne starost, ne stopnja izobrazbe. :) Dobra glasba in malo prostora, to je vse, kar rabimo. Preprosto, kajne?

Preko plesa lahko tudi spoznavamo sebe, potrebe svojega telesa in se začnemo čutiti kot krasne ženske. (In ko bomo enkrat globoko cenile sebe, tudi ne bomo imele potrebe, da bi se posmehovale drugim …) Uživamo v svoji lepoti in čutimo, kako nas vse podpira …

Dajmo sram na stran in se prepustimo svoji divji duši! Naj nas vsaj za hip ne vodi le glava, temveč naši občutki, telo, duša.

Zapleši, ženska, in za trenutek pozabi na vse drugo!

Potopi se v svoje telo …

Kako se hoče zibati tvoja medenica, kako se bo premaknila glava, vrat, roke? Mogoče že dolgo čakajo, da bi se osvobodili gibov, ki jih že leta delaš na vedno isti način.

Pleši, ne boj se svoje moči!

Pozabi na to, kdo si in kakšna si … med plesom si lahko kakršnakoli.

Pozabi na to, ali izgledaš primerno ali ne … pleši po svoje. Naj te ne bo sram izraziti sebe.

Pleši, ženska.

Čutiš, kako si živa, lepa, zanimiva, kako si posebna in ustvarjalna?

Krasna si in skrivnostna. 

Veš, da si svet želi videti tvojo luč in tvojo enkratnost?

Pleši, ženska.