Desiderata

Čeprav mi je svetlejši del leta ljubši, mi je letos tudi temnejši zelo prijeten. Predvsem imam rada večere, ko res začutim mir (čez dan ga ob devetmesečnici, ki ji rastejo zobki, ne čutim tako močno :)).

Prižgem svečke in v roke vzamem knjigo. Trenutno berem knjigo patra Karla Gržana  - Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?

Knjiga je krasna, bogata, pomirja … V njej je toliko pomirjujočih in iskrenih misli, da si lahko nahranim dušo in lepše živim.

Tokrat z vami delim besedilo Desiderata - Zaželeno, ki je v knjigi zapisano kar dvakrat.

Besedilo so leta 1692 našli v cerkvi sv. Pavla v Baltimoru.

Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta

in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini.

Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi.

Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno

in prisluhni drugim, tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo.

Izogibaj se bučnih, napadalnih ljudi, ker so breme za dušo.

Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen in ohol,

kajti vedno bodo večji in manjši od tebe.

Veseli se svojih načrtov.

Ohrani navdušenje za svoj poklic,

naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v spremenljivih časih.

Pri odnosih bodi pazljiv, kajti svet je poln prevar,

a zato nikdar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti.

Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj.

Bodi, kar si. Bodi svoj.

In nikoli ne igraj ljubezni.

Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen,

zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava.

Spokojno sprejmi izkušnje let;

drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti.

Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče.

Ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami.

Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti.

Vzdržuj zdravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag.

Otrok vesolja si, nič manj, kot so drevesa in zvezde.

Pravico imaš biti tu.

In če to veš ali ne – vse v vesolju poteka natančno tako, kot je prav.

Bodi torej v miru z Bogom, vseeno, kako si ga predstavljaš.

In ne glede na to, kakšno je tvoje delo

in kakšne so tvoje težnje v bučnem vrvenju življenja,

ohrani mir v duši.

Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam,

je svet vendarle čudovit.

Bodi pozoren.

Bodi srečen!

Najina pesem

 

Počasi in varno si rasla v moji maternici, hčerka moja.

Že takrat sem čutila, da me tvoja prisotnost pomirja.

Zdelo se mi je, da si upam več in da se bolje slišim.

Vadila sem zaupanje v svoje telo in izostrila sem svojo intuicijo.

Pomagala mi je glasba. Pa petje, ples in gozd.

Veliko sva se sprehajali po gozdovih.

Pokazala sem ti, kam bova hodili, ko boš prišla na svet.

Pozorno si me poslušala, ko sem ti pripovedovala razne reči.

Vem, da si veliko razumela.

Kadar sem bila žalostna, si to čutila. Vem.

…

Potem pa si prišla,

moja ljuba deklica.

To je bilo najlepše jutro v mojem življenju.

Bila si tako nežna. Dišeča. Z rdečimi lički.

In si rasla. Prav tako jaz.

Veliko sem ti dala. Velikokrat se mi je zdelo, da samo dajem.

Tako opevane lepote materinstva na začetku nisem zelo pogosto čutila.

Pa vseeno sem se trudila in ti dajala, kar si potrebovala – ljubezen, varnost, mir.

Ker sem trdno verjela, da je to prav.

Ko zdaj hodiva naokrog in ko se znajdem v situacijah, ki mi niso lahke,

ko me je strah,

ko bi najraje ušla ali pa kar izginila,

si ti umirjena.

Ko jaz potrebujem varnost in ljubezen … jo vidim, tam, v tvojih velikih očeh.

Daješ mi veliko, deklica moja.

Pa čeprav nikoli nisem dajala zato, da bi kdaj kaj dobila nazaj …

Ves čas mi kažeš, kako naj živim iskreno in preprosto, radovedno in radoživo. Pa kako naj vedno pokažem, če mi kaj ni všeč! :)

Eh, dušica draga, zares sem vesela, da si prišla v moje življenje.

Hvala ti.

♥

Jesen v meni

Oh, ti kisli dnevi. Mrzli in megleni!

Kdaj pa kdaj me obide tema … taka, notranja. Nimam navdiha, nimam ničesar, kar bi lahko dala. Zato samo diham, gledam, diham, sem tiho. Se prepuščam. 

Vadim čuječnost. Biti v trenutku, biti tukaj in zdaj. Opazujem svoje dihanje. Opazujem svoje misli. Samo opazujem – ne popravljam in ne obsojam. In to reees paše! :)

Grem pod tuš, pojem najljubše pesmi, ob kuhanju plešem, se zibam z medenico …

In seveda ves čas vmes – se pogovarjam z Aniko, jo dvignem, ker na tleh začne jokati, jo spet spustim, ker moram na wc, jo spet dvignem in podojim, ji pojem pesmico, da se smejiva, jo spet odložim, ker moram olupiti krompir ... In tako dalje. ;)

Včasih se mi zgodi, da se mi že kar sama od sebe začne sestavljati druga verzija pesmi Šla bi!, ampak … hm, nekako ugotovim, da niti nimam energije, da bi res kam šla. Še najraje bi se zavlekla v kakšen kot, se pokrila z dekco in jedla čokolado. 

Ampak ker sem se odločila, da ne bom jedla belega sladkorja, potem raje vzamem v roko knjigo, jo kar nekje odprem in preberem kakšno misel. 

Tale se mi je odprla danes … za vse nas.

"In če želite spoznati Boga, si ne belite glave z reševanjem ugank.

Poglejte raje okoli sebe in videli boste, kako se igra z vašimi otroki. 

In poglejte v nebo; videli ga boste, kako potuje na oblakih, 

kako širi roke v blisku in sestopa v dežju.

Videli ga boste, kako se smeje v cvetju, se nato dvigne in maha z rokami v vejevju dreves."

Kahlil Gibran

Pa lep pozdrav vsem. Hvala, ker ste in ker me berete. ♥ ♥ ♥