Strani

sobota, 22. julij 2017

Bosa v gozdu



Gozd je še vedno moj najljubši kraj … in bo po mojem za vedno. 

Tisti mir, sveži vonj, zelenje, šumenje potočka, pokanje vejic pod nogami, brenčanje čebel … trava, mah, praprot, grmički, pa drevesa s svojo lepoto, modrostjo, umirjenostjo, dobro energijo. Ljubim gozd! 😊
Vsak obisk gozda je novo in posebno doživetje. V gozdu je lažje spustiti svoje misli in prižgati čutila ter naše razne senzorje za zaznavanje in povezovanje z naravo.


 
 »Rastline so živa bitja, senzitivna na vse, kar se dogaja okoli njih. So zelo občutljivi inštrumenti za merjenje človeških emocij. Vključijo se v naša energijska polja, jih hranijo in mi jim vračamo to energijo.« Marcel Vogel, kemik in raziskovalec magnetizma, optičnoelektričnih pojavov in tekočih kristalov




Danes sem spet šla v gozd. Iz čistega užitka! Na pol poti sem se spomnila, da je še veliko večji užitek, če hodim bosa. To je prav neverjetno, kakšno spremembo začutim, ko se sezujem in se noge dotaknejo zemlje. Res dober občutek! Seveda, če pa nas zemlja s svojo energijo prav zares zdravi …


»Starejši ljudje so zemljo oboževali. Sedeli so na tleh z občutkom, da so blizu nečemu višjemu. Koži je prijalo, da se dotika tal, zato so se pogosto sezuli in hodili bosi. Dotik z zemljo je bil blažilen, krepčilen in zdravilen.« Ota Kte, indijanski pisatelj in poglavar


Verjamete v moč stika z zemljo? Ste že slišali za ozemljevanje? 

Ozemljevanje je vedno bolj priznana oblika zdravljenja, ki temelji na stiku z zemeljsko naravno električno energijo. Zemlja je negativno nabita in ima na voljo neskončno veliko negativno nabitih prostih elektronov. Ko smo v stiku z zemljo z bosimi nogami, sedimo ali ležimo, prosti elektroni naravno stečejo s kraja, kjer jih je veliko (torej iz zemeljskih tal), tja, kjer jih primanjkuje (v človekovo telo). Električni potencial obeh se nekako po pol ure izravna, in to imenujemo ozemljitev.

Znanstveniki šele v zadnjem času raziskujejo in spoznavajo povezave med Zemljinimi tlemi in človekom ter velikanski pomen tega stika. Ugotovili so, da Zemljina električna energija ureja vibracije človekovega telesa, tako kot dirigent ohranja povezanost in ritem vsega orkestra.


Do zdaj je dokazano, da ozemljitev rešuje številne težave: odpravlja nespečnost, kronične bolečine različnega izvora, izčrpanost, posledice stresa, zmanjšuje strah, pomirja živčevje, uravnava izločanje hormonov, vzpostavlja naravne telesne ritme, redči kri, uravnava krvni tlak, lajša napetost v mišicah, pospešuje zdravilne procese, telo varuje pred vplivi elektromagnetnih polj številnih naprav, pospešuje regeneracijo po intenzivni športni dejavnosti, preprečuje prehitro staranje. 

Ljudje (razvite?!) zahodne civilizacije zelo potrebujemo stik z zemljo! V primerjavi z našimi predniki se je dotikamo zelo malo, veliko smo v zaprtih prostorih, obdani z računalniki, wi-fiji, obuti in oblečeni smo v umetne materiale … 

Zato se osvobodimo plastike na nogah, sezujmo še nogavice in stopimo na drago zemljo ter jo prosimo in dovolimo, da nas prizemlji, pomiri, pozdravi in osreči! :)

Boste poskusili?


Del besedila o ozemljevanju sem kopirala iz tega članka (priporočam, če koga zanima več!): http://www.aura.si/stik-z-zemljo-resuje-zdravje-ozemljevanje/

Hvala, ker berete moj blog. 💓
Tina


torek, 11. julij 2017

Preboleti je treba



Preboleti je treba

tujost tujcev –
čeprav so tvojega rodu
in tvoje krvi.
Treba je,
da ne umre volja.

Preboleti je treba
prezir prezirljivih –
četudi si jim blizu.
Treba je,
da se ne načne upanje.

Preboleti je treba
še sebe –
kakršen si,
pa ne bi hotel biti.
Treba je naprej,
zaradi žejne rože,
lačne ptice,
otroškega joka.
Šele ko tega ne bi bilo,
bi smel sesti
in obupati.

Neža Maurer

V nasadu sivke sem prebolevala sebe. :) :) :)



sobota, 1. julij 2017

Ko materinstvo postane naporno

Občasno mi je materinstvo zelo naporno. Napisala bom nekaj o teh napornejših obdobjih in o rešitvah, ki mi včasih pomagajo, da grem lažje skozi težje dneve. Upam, da bodo še kakšni koristni. Zdi se mi, da doživljamo zelo podobne občutke in stiske, vsaj kolikor se pogovarjam z mamicami …

Kaj mi je najtežje?

Stanovanje ni nikoli, ampak res nikoli pospravljeno. Cel dan se spotikam ob igrače. Daljših obdobij miru čez dan nimam. Ko že ravno zložim ogromen kup perila (ki se mi je nabiral dva tedna), ga po nesreči pustim na klubski mizici, mimo pride hčerka in vsa presrečna mi celega razmeče. Razmeče tudi vse drugo, kar je na njenem dosegu. Kuham ji tisoč in eno stvar, ampak ker je bolj izbirčne narave, ji ponavadi ni skoraj nič všeč, zato mi sámo ponujanje hrane vzame precej časa. Včasih cel dan samo komaj čakam, da že zaspi, da imam končno malo miru. Za piko na i velikokrat rabi še veliko časa, preden zaspi, tako da mi včasih zmanjka potrpljenja in vzkipim.

Stanja in občutki, ki me spremljajo ob takih dneh, so predvsem nemoč, da ničesar ne morem spremeniti, da zares ne znam drugače in da se ne znam imet fajn; jeza na otroka, ki ima toliko energije in me ne pusti na miru, jeza, ker bi rada imela veliko časa zase in en miren kotiček, kamor bi se lahko kadarkoli zavlekla; bes, obup, da bo tako stanje še dolgo trajalo; žalost, naveličanost, ker se mi zdi, da je vsak dan enako, razdražljivost, pa tudi občutki krivde, češ »kaj pa jamraš, to pa ja ni nič hudega«, »do svojega otroka bi morala biti bolj ljubeča«  in »kako pa zmorejo mamice, ki imajo več otrok, ne bodi preveč občutljiva«.
Vse to so lahko stanja, ki lahko trajajo dlje časa (npr. naveličanost, ki se vleče čez cel dan ali več dni), ali pa nenadni izbruhi (jeza), ki so intenzivni in jih z veliko dihanja nekako obvladujem, občasno pa mi še vedno prekipi. 



Potovanje v temne dele sebe

Pogosto katera reče, da je šele ob otroku spoznala, kaj je resnična ljubezen. Zase tega sicer ne bi trdila, ker se mi zdi, da sem ljubezen spoznala že prej, je pa res, da imam hčerko neskončno rada in ob pogledu nanjo včasih čutim metuljčke v trebuhu in se stopim, ko se mi privije v objem. Zares je ljubka in ja, čutim tudi tako imenovano »resnično ljubezen«. :) :) 
 
Bi pa rada predstavila še drugo (temnejšo) plat, o kateri govorimo manj. Stavek, ki pa zame zares drži, bi se glasil: Šele ob otroku sem spoznala najtemnejše dele sebe.             

Ja. Tako močno jezo, nemoč in obup, kot sem jih že kdaj doživela ob otroku, jih najbrž še nikoli prej nisem. Včasih so to tako močni občutki, da se mi zdi, da sem jaz en nebogljen otrok in ne ona! Da bi jaz potrebovala vodstvo in ne ona! Nisem spoznala le, koliko sem lahko ljubeča in močna, spoznala sem tudi, da sem na marsikaterem področju zelo šibka in nemočna.

Ob hčerki sem torej dobila globlji uvid vase, v svojo nemoč in v senčne dele, ki nikoli prej niso prišli s tako intenzivnostjo. Napadalnost, sovražnost so tudi del mene oziroma vsakega od nas, le da se z njimi ne hvalimo naokrog in (si) jih neradi priznamo ali se jih celo bojimo. Ni se tako zelo prijetno srečati z njimi (= jih začutiti in sprejeti), so pa vseeno del mene in je prav, da jih poznam in spoštujem. Tudi to sem jaz. Sporočajo mi tudi meje in me delajo človeško. 



Stanja nemoči in jeze so nekaj normalnega
 
Ja, zdi se mi povsem normalno in naravno, da težja občutja ob otroku začutimo vse mame. Dokler so seveda stanja občasna, če niso nekaj, kar nas je povsem preplavilo in nimamo več nobenega nadzora nad sabo. Če bi kriza kar trajala, bi si bilo smiselno poiskati pomoč, kakšno podporno skupino …
Mislim tudi, da je normalno, da se nam pojavijo občutki krivde (na primer tisti notranji glas: tako krasnega otroka imaš, ti pa se jeziš nanj!) in je v redu, da jih prepoznamo in si jih priznamo, mislim pa, da se nam potem res ni treba še dodatno sekirati in obremenjevati, da smo slabe mame, da nismo dovolj dobre ipd. Ker – kdo pa ne bi bil jezen, če ne bi imel več svojega miru, če bi neprestano za nekoga skrbel in ga imel za petami, pospravljal za nekom, ta pa bi mu veselo smetil še naprej?



Kriza kot priložnost za rast

Krizo v materinstvu vidim tudi kot priložnost za osebno rast, priložnost,  da se lahko srečam z vsemi deli sebe, da se učim sprejemati sebe tudi takrat, ko se mi zdi, da sem »nemogoča« in grozna. Da se učim sprejemati to kot del življenja in se še bolj zavem svojih potreb in mej.

Seveda pa imam vedno v mislih, ko sem jezna, da s tem ne bi prizadela ali škodovala otroku. Mnogokrat namreč slišim, da si kakšen »preveč živahen« otrok zasluži eno po riti, da bo mir. Jaz pa pravim, da je vsak udarec znak nemoči starša in ne znak, da je problematičen otrok. 

Kaj mi lahko pomaga? Kaj potrebujem?

Normalno in običajno mi je, da je materinstvo tudi napor. Je pa res, da pa nočem ostajati v teh slabih občutkih jeze, naveličanosti in obupa, rada sem vesela, sproščena, rada se imam lepo v materinstvu. Rada imam občutek lahkotnosti in povezanosti. Kadar mi je dlje časa težko, vidim, da izgubljam stik s sabo in hčerko. In tega si ne želim. 

Zato sem si za težja obdobja/dneve v materinstvu naredila seznam rešitev, ki mi lahko pomagajo. To niso neke splošne rešitve ali bog ne daj recepti za vse mamice :D To pomaga meni in vesela bom, če bo še kakšni v pomoč ali navdih. Verjamem, da lahko vsaka ženska začuti, kaj je najbolje zanjo. Moje rešitve in misli, ki mi pomagajo:

1     Nisem samo mami
Najprej mi pomaga dejstvo, da nisem samo mami, ampak ženska, ki jo veseli mnogo stvari in ima mnogo želja, idej, potreb. Da imam poleg odnosa z otrokom še veliko drugih odnosov. Imam moža, starše, družino, prijateljice. Da kljub temu, da mi mogoče v tem trenutku v materinstvu gre vse na živce, obstajajo še druga področja v življenju, kjer pa sem močna in kjer čutim radost. Zato iščem vire moči.



2.       Kakšne so moje potrebe?
Ko sem v stiski, vedno pomislim, kaj bi mi lahko najbolj pomagalo v tem trenutku in katere dele sebe sem mogoče zanemarila na splošno v življenju. In potem se vprašam: kakšno olajšanje/užitek si lahko privoščim ta trenutek (»pet minut za dušo«)? Najbolj mi pomaga, če si zavrtim eno dobro glasbo in začnem plesati, če kaj zapojem, preberem kakšno pesem ali odlomek iz dobre knjige, grem za tri minute v gozd … seznam je lahko zelo dolg in je lahko za vsako žensko povsem drugačen.

Drugo vprašanje, ki si ga zastavim, je: kakšne so moje »večje« potrebe? Kaj sem pri sebi mogoče zanemarila? Najpogostejši odgovori so pri meni, da pogrešam počitek (ko samo ležim in ne delam nič), pogrešam klepet s prijateljico, več časa z možem, pogrešam pisanje, ustvarjanje, družbo, včasih samoto …
In potem svoje potrebe poskušam vzeti resno in jih uresničiti …

Vedno pogosteje slišimo, da mamice moramo najprej poskrbeti zase, da lahko potem skrbimo še za otroka. Seveda je to res! Bi pa poudarila, da dajmo res poiskati tiste samo NAŠE užitke in »poskrbimo zase« na svoj način, ne tako, kot nam to svetuje mami ali kot bi to storila prijateljica ali pa kot je najbolj popularno. Poiščimo to, kar najbolj ustreza in paše nam, pa tudi če mislimo, da so naše potrebe smešne in čudaške! Je pa odkrivanje svojih potreb dolg proces in se ne zgodi tako, da v iskanje vključimo samo glavo za pet minut. Vključimo celo svoje telo, poslušati se moramo dolgo in redno, da se nam počasi začnejo odkrivati potrebe in želje …



3.       Iskreno si povem, kako sem
Zelo mi pomaga, da si v težkih trenutkih lahko povsem iskreno povem, kako sem. Npr.: besna sem kot ris!!, tega ne morem več prenašati! in tako naprej :) To si rečem sama pri sebi ali na stranišču, hehe … Neverjetna moč je v tem, da si lahko priznam vse svoje občutke in jih tako veliko lažje sprejmem kot del človeške narave. Zdi se mi, da napetost takoj vsaj malo popusti. (Veliko bolj, kot pa če bi se prisilila v nasmešek in si zatrjevala, da sem mirna)

4.       Biti tukaj in zdaj, vaje čuječnosti
Vaje čuječnosti so krasne! Je pa to res vaja, kar pomeni, da to prakso lahko usvajamo dolgo. O tem bi lahko napisala samostojno objavo, zato zdajle ne bom šla v podrobnosti. Mi pa pri tem, da sem lažje zares prisotna v trenutku tukaj in zdaj, pomaga tudi »čudenje«, iščem torej vse lepe in čudežne stvari okoli sebe (o tem sem malo napisala tukaj).

5.       Tudi to bo enkrat minilo
Včasih preprosto ne pomaga drugega, kot da si rečem, da bo tudi težek dan minil in da je še po vsakem viharju prišel lep sončen dan. Pomislim na mnoge matere, ki so doživljale enako stisko in na vse, ki jo doživljajo ta hip. Povežem se z njimi v mislih in srcu in lažje je.

6.       Pohvalim se.
Skrb za otroka je veliko delo. Tega se naša družba še ne zaveda v polnosti. Matere vzgajamo otroke in s tem skrbimo za prihodnost človeštva! Tudi od naših otrok je odvisno, kakšen bo naš svet čez nekaj let in kako bo poskrbljeno za mati Zemljo, za živali in za slehernega človeka! Dobro se je zavedati, da opravljamo zares pomembno in veliko delo. Ko smo v težkem obdobju materinstva, je to lahko tudi priložnost, da se pohvalimo za vse, kar smo že dobrega storile za otroke. In tega ni malo, v to sem prepričana. 💓