Občasno mi je
materinstvo zelo naporno. Napisala bom nekaj o teh napornejših obdobjih in o rešitvah,
ki mi včasih pomagajo, da grem lažje skozi težje dneve. Upam, da bodo še kakšni
koristni. Zdi se mi, da doživljamo zelo podobne občutke in stiske, vsaj kolikor
se pogovarjam z mamicami …
Kaj mi je najtežje?
Stanovanje ni
nikoli, ampak res nikoli pospravljeno. Cel dan se spotikam ob igrače. Daljših
obdobij miru čez dan nimam. Ko že ravno zložim ogromen kup perila (ki se mi je
nabiral dva tedna), ga po nesreči pustim na klubski mizici, mimo pride hčerka in
vsa presrečna mi celega razmeče. Razmeče tudi vse drugo, kar je na njenem
dosegu. Kuham ji tisoč in eno stvar, ampak ker je bolj izbirčne narave, ji
ponavadi ni skoraj nič všeč, zato mi sámo ponujanje hrane vzame precej časa.
Včasih cel dan samo komaj čakam, da že zaspi, da imam končno malo miru. Za piko
na i velikokrat rabi še veliko časa, preden zaspi, tako da mi včasih zmanjka
potrpljenja in vzkipim.
Stanja in občutki, ki me spremljajo ob takih dneh, so predvsem
nemoč, da ničesar ne morem spremeniti, da zares ne znam drugače in da se ne
znam imet fajn; jeza na otroka, ki ima toliko energije in me ne pusti na miru, jeza,
ker bi rada imela veliko časa zase in en miren kotiček, kamor bi se lahko
kadarkoli zavlekla; bes, obup, da bo tako stanje še dolgo trajalo; žalost,
naveličanost, ker se mi zdi, da je vsak dan enako, razdražljivost, pa tudi
občutki krivde, češ »kaj pa jamraš, to pa
ja ni nič hudega«, »do svojega otroka
bi morala biti bolj ljubeča« in »kako pa zmorejo mamice, ki imajo več otrok,
ne bodi preveč občutljiva«.
Vse to so lahko
stanja, ki lahko trajajo dlje časa (npr. naveličanost, ki se vleče čez cel dan
ali več dni), ali pa nenadni izbruhi (jeza), ki so intenzivni in jih z veliko
dihanja nekako obvladujem, občasno pa mi še vedno prekipi.
Potovanje v temne dele sebe
Pogosto katera
reče, da je šele ob otroku spoznala, kaj je resnična ljubezen. Zase tega sicer
ne bi trdila, ker se mi zdi, da sem ljubezen spoznala že prej, je pa res, da
imam hčerko neskončno rada in ob pogledu nanjo včasih čutim metuljčke v trebuhu
in se stopim, ko se mi privije v objem. Zares je ljubka in ja, čutim tudi tako
imenovano »resnično ljubezen«. :) :)
Bi pa rada
predstavila še drugo (temnejšo) plat, o kateri govorimo manj. Stavek, ki pa zame
zares drži, bi se glasil: Šele ob otroku sem spoznala najtemnejše dele sebe.
Ja. Tako močno
jezo, nemoč in obup, kot sem jih že kdaj doživela ob otroku, jih najbrž še
nikoli prej nisem. Včasih so to tako močni občutki, da se mi zdi, da sem jaz en
nebogljen otrok in ne ona! Da bi jaz potrebovala vodstvo in ne ona! Nisem spoznala
le, koliko sem lahko ljubeča in močna, spoznala sem tudi, da sem na
marsikaterem področju zelo šibka in nemočna.
Ob hčerki sem torej
dobila globlji uvid vase, v svojo nemoč in v senčne dele, ki nikoli prej niso
prišli s tako intenzivnostjo. Napadalnost, sovražnost so tudi del mene oziroma
vsakega od nas, le da se z njimi ne hvalimo naokrog in (si) jih neradi priznamo
ali se jih celo bojimo. Ni se tako zelo prijetno srečati z njimi (= jih
začutiti in sprejeti), so pa vseeno del mene in je prav, da jih poznam in
spoštujem. Tudi to sem jaz. Sporočajo mi tudi meje in me delajo človeško.
Stanja nemoči in jeze so nekaj normalnega
Ja, zdi se mi povsem
normalno in naravno, da težja občutja ob otroku začutimo vse mame. Dokler so
seveda stanja občasna, če niso nekaj, kar nas je povsem preplavilo in nimamo
več nobenega nadzora nad sabo. Če bi kriza kar trajala, bi si bilo smiselno
poiskati pomoč, kakšno podporno skupino …
Mislim tudi, da
je normalno, da se nam pojavijo občutki krivde (na primer tisti notranji glas: tako krasnega otroka imaš, ti pa se jeziš
nanj!) in je v redu, da jih prepoznamo in si jih priznamo, mislim pa, da se
nam potem res ni treba še dodatno sekirati in obremenjevati, da smo slabe mame,
da nismo dovolj dobre ipd. Ker – kdo pa ne bi bil jezen, če ne bi imel več
svojega miru, če bi neprestano za nekoga skrbel in ga imel za petami,
pospravljal za nekom, ta pa bi mu veselo smetil še naprej?
Kriza kot priložnost za rast
Krizo v
materinstvu vidim tudi kot priložnost za osebno rast, priložnost, da se lahko srečam z vsemi deli sebe, da se
učim sprejemati sebe tudi takrat, ko se mi zdi, da sem »nemogoča« in grozna. Da
se učim sprejemati to kot del življenja in se še bolj zavem svojih potreb in
mej.
Seveda pa imam
vedno v mislih, ko sem jezna, da s tem ne bi prizadela ali škodovala otroku. Mnogokrat
namreč slišim, da si kakšen »preveč živahen« otrok zasluži eno po riti, da bo
mir. Jaz pa pravim, da je vsak udarec znak nemoči starša in ne znak, da je problematičen
otrok.
Kaj mi lahko pomaga? Kaj potrebujem?
Normalno in
običajno mi je, da je materinstvo tudi napor. Je pa res, da pa nočem ostajati v
teh slabih občutkih jeze, naveličanosti in obupa, rada sem vesela, sproščena,
rada se imam lepo v materinstvu. Rada imam občutek lahkotnosti in povezanosti.
Kadar mi je dlje časa težko, vidim, da izgubljam stik s sabo in hčerko. In tega
si ne želim.
Zato sem si za
težja obdobja/dneve v materinstvu naredila seznam rešitev, ki mi lahko
pomagajo. To niso neke splošne rešitve ali bog ne daj recepti za vse mamice :D
To pomaga meni in vesela bom, če bo še kakšni v pomoč ali navdih. Verjamem, da
lahko vsaka ženska začuti, kaj je najbolje zanjo. Moje rešitve in misli, ki mi
pomagajo:
1 Nisem samo mami
Najprej
mi pomaga dejstvo, da nisem samo mami, ampak ženska, ki jo veseli mnogo stvari
in ima mnogo želja, idej, potreb. Da imam poleg odnosa z otrokom še veliko
drugih odnosov. Imam moža, starše, družino, prijateljice. Da kljub temu, da mi
mogoče v tem trenutku v materinstvu gre vse na živce, obstajajo še druga
področja v življenju, kjer pa sem močna in kjer čutim radost. Zato iščem vire
moči.
2. Kakšne so moje potrebe?
Ko
sem v stiski, vedno pomislim, kaj bi mi lahko najbolj pomagalo v tem trenutku in
katere dele sebe sem mogoče zanemarila na splošno v življenju. In potem se
vprašam: kakšno olajšanje/užitek si lahko privoščim ta trenutek (»pet minut za
dušo«)? Najbolj mi pomaga, če si zavrtim eno dobro glasbo in začnem plesati, če
kaj zapojem, preberem kakšno pesem ali odlomek iz dobre knjige, grem za tri
minute v gozd … seznam je lahko zelo dolg in je lahko za vsako žensko povsem
drugačen.
Drugo
vprašanje, ki si ga zastavim, je: kakšne so moje »večje« potrebe? Kaj sem pri
sebi mogoče zanemarila? Najpogostejši odgovori so pri meni, da pogrešam počitek
(ko samo ležim in ne delam nič), pogrešam klepet s prijateljico, več časa z
možem, pogrešam pisanje, ustvarjanje, družbo, včasih samoto …
In
potem svoje potrebe poskušam vzeti resno in jih uresničiti …
Vedno
pogosteje slišimo, da mamice moramo najprej poskrbeti zase, da lahko potem
skrbimo še za otroka. Seveda je to res! Bi pa poudarila, da dajmo res poiskati
tiste samo NAŠE užitke in »poskrbimo zase« na svoj način, ne tako, kot nam to
svetuje mami ali kot bi to storila prijateljica ali pa kot je najbolj
popularno. Poiščimo to, kar najbolj ustreza in paše nam, pa tudi če mislimo, da
so naše potrebe smešne in čudaške! Je pa odkrivanje svojih potreb dolg proces
in se ne zgodi tako, da v iskanje vključimo samo glavo za pet minut. Vključimo
celo svoje telo, poslušati se moramo dolgo in redno, da se nam počasi začnejo
odkrivati potrebe in želje …
3. Iskreno si povem, kako sem
Zelo
mi pomaga, da si v težkih trenutkih lahko povsem iskreno povem, kako sem. Npr.:
besna sem kot ris!!, tega ne morem več prenašati! in tako naprej :) To si rečem sama pri sebi ali na
stranišču, hehe … Neverjetna moč je v tem, da si lahko priznam vse svoje
občutke in jih tako veliko lažje sprejmem kot del človeške narave. Zdi se mi,
da napetost takoj vsaj malo popusti. (Veliko bolj, kot pa če bi se prisilila v
nasmešek in si zatrjevala, da sem mirna)
4. Biti tukaj in zdaj, vaje čuječnosti
Vaje
čuječnosti so krasne! Je pa to res vaja, kar pomeni, da to prakso lahko
usvajamo dolgo. O tem bi lahko napisala samostojno objavo, zato zdajle ne bom
šla v podrobnosti. Mi pa pri tem, da sem lažje zares prisotna v trenutku tukaj
in zdaj, pomaga tudi »čudenje«, iščem torej vse lepe in čudežne stvari okoli
sebe (o tem sem malo napisala tukaj).
5. Tudi to bo enkrat minilo
Včasih
preprosto ne pomaga drugega, kot da si rečem, da bo tudi težek dan minil in da
je še po vsakem viharju prišel lep sončen dan. Pomislim na mnoge matere, ki so
doživljale enako stisko in na vse, ki jo doživljajo ta hip. Povežem se z njimi
v mislih in srcu in lažje je.
6. Pohvalim se.
Skrb
za otroka je veliko delo. Tega se naša družba še ne zaveda v polnosti. Matere
vzgajamo otroke in s tem skrbimo za prihodnost človeštva! Tudi od naših otrok
je odvisno, kakšen bo naš svet čez nekaj let in kako bo poskrbljeno za mati
Zemljo, za živali in za slehernega človeka! Dobro se je zavedati, da opravljamo
zares pomembno in veliko delo. Ko smo v težkem obdobju materinstva, je to lahko
tudi priložnost, da se pohvalimo za vse, kar smo že dobrega storile za otroke.
In tega ni malo, v to sem prepričana. 💓
