Zaupaj svojemu moškemu

Otrok se igra zunaj z atijem … ti, mami si nedaleč stran (a toliko, da te otrok ne vidi) … naenkrat otrok pade s klopce, se udari in začne močno jokati … Ati ga vzame v naročje, otrok še vedno joka in joka … kaj narediš ti?

Možnosti je več, najbolj pogoste so najbrž:

a. prihitiš k otroku, ga vzameš k sebi

b. prihitiš zraven, svetuješ atiju, kako naj ravna z otrokom

c. prihitiš zraven in še ti božaš in umirjaš otroka

d. se delaš, da te ni in se umakneš

Tale situacija se je danes zgodila pri nas. Prvi impulz, ko sem slišala otroka jokati, je bil, da pridem zraven, pogledam, kaj se je zgodilo in umirim otroka. A zopet sem se spomnila ene pomembne lekcije, ki sem se je začela učiti že v prvih tednih po porodu: zaupaj svojemu moškemu.

Spomnim se tistih prvih dni po porodu, ko sva bili z dojenčico kot eno in sem jo nerada dajala drugim v naročje. Vsak dan, vsako uro, sva bili skupaj in se učili komunikacije, spoznavali sva se, hitro sva se tudi ujeli in kar dobro sem čutila, kaj potrebuje.

V tistem času sem naletela na en dober članek, ki je opisoval, kako moramo mame dovoliti možem, da se tudi oni povežejo z otrokom, kako jim moramo zaupati, dati čas in pustiti, da delajo napake, da kaj naredijo drugače od nas, da malo po svoje delajo z otrokom … s tem jim izkažemo spoštovanje in jim sploh damo možnost, da zgradijo odnos z otrokom.

Začutila sem, da je to res zelo pomembno in potem sem pazila na to, da bi moža vključevala v to novo družinsko klimo in mu dala mir pri tem, da se povezuje z otrokom – na svoj način. J Pa sem že v prvih tednih opazila, kako rada ga popravljam, mu razlagam, kako (in celo koliko časa) naj previja dojenčka, kako naj jo drži, kaj naj bi naredil, če joka, kako naj govori z njo, kako naj ji obleče …

Dokler si nisem nekega lepega dne rekla – ej, pa daj mir. In se odmaknila, ko je bil njun čas. Z nenehnim popravljanjem moškega ne naredim čisto nič pametnega. Ja, zmeniva se par osnovnih »pravil«, imava kakšno debato o vzgoji, drugače pa je odlično, da se z otrokom ukvarjava vsak po svoje! Če je na začetku malo zbegan in ne ve, kako naj ravna, mu prijazno pomagam, potem pa mu dam mir. Naj se uči, naj še on spoznava otroka. Zaupam mu, da zna. Zaupam mu, da zna po svoje!Tudi otrok naj se navadi na očeta, z njim bo imel drugačen odnos kot z mano in to je super!

Mi ženske, mame, smo tiste, ki očeta povabimo v odnos z otrokom. Še najboljše je, če to nežno in počasi počnemo že v nosečnosti. Mi smo tiste, ki očeta spodbujamo, spoštujemo in verjamemo vanj.

Verjamem, da si očetje želijo biti povezani z otrokom, ampak mogoče jim je včasih težko … najprej zato, ker smo mame že tako ali tako bolj povezane z otrokom. Potem pa še mame včasih mislimo, da samo mi najbolj popolno znamo ravnati z otrokom, in zato očetje lahko kar »izvisijo«. Če se potem, ko poskušajo vzpostavljati prve stike, še ves čas vmešavamo in jih popravljamo ali kritiziramo, jim s tem damo vedeti, da oni itak ne znajo, da smo mi boljše. (Če že kaj popravimo, to lahko storimo spoštljivo.) Tako se lahko hitro zgodi, da se izgubi zaupanje, oče in otrok pa ostaneta prikrajšana za to zanimivo iskanje skupnega jezika.

Ja, danes po tistem hčerkinem padcu sem izbrala odgovor D. Delala sem se, da me ni, otrok se je kmalu umiril, očetu pa sem dala možnost, da pokaže, kako je čudovit in sposoben!

Vsak dan se lahko učimo, da malce bolj zaupamo svojemu moškemu …

Zgodbe z vrta

Vrt zame ni samo košček zemlje, kjer lahko pridelam zdravo zelenjavo. Je tudi kraj sprostitve, nabiranja D vitamina, vonjanja dišečih zelišč, prizemljevanja … Ja, včasih mi je tudi malo odveč, priznam, sploh letos, ker imam toooliko plevela. A o plevelu malo kasneje. :)


Vrt je nekaj zelo posebnega tudi zato, ker nam, če smo pozorni, pokaže tudi, kaj se dogaja v naši duši, v našem življenju. Clarissa Pinkola Estes piše o vrtu takole: »Vrt je neposredna vez z življenjem in smrtjo. Lahko bi govorili o religiji vrta, saj predaja globoke psihološke in duhovne nauke. Kar se lahko zgodi na vrtu, se lahko zgodi tudi v duši ali psihi – preveč vode, premalo vode, opustošenje, vročina, nevihta, poplava, vdor, čudeži, hiranje, preporod, veselje, zdravljenje, razcvetanje, obilje, lepota. Na vrtu se učimo, kdaj naj pustimo živeti ali umreti misli, ideje, prednosti, želje, celo ljubezni. Sadimo, trgamo, pokopavamo. Sušimo seme, ga posejemo, navlažimo, vzdržujemo, žanjemo.
Vrt je meditativna vaja v prepoznavanju, kdaj je čas, da nekaj umre. Na vrtu vidiš, kdaj je čas za uživanje in za umiranje. Na vrtu se giblješ z vdihom in izdihom večje divje narave, nikoli proti njej.«

Ja, kar se zgodi na vrtu, se lahko zgodi tudi v duši. Povem vam tri konkretne zgodbe/nauke z mojega vrta.

Prvi nauk predlanskega leta. Na vrtu sem želela pridelati čimveč zelenjave, ostalih stvari nisem mislila saditi (npr. rož, ki so »samo« za okras), to se mi preprosto ni zdelo pomembno, saj ni uporabno. Ko mi je mož povedal, da je posejal sončnice, se mi je to zdelo trapasto, saj od njih pač »nič nimam«. Na koncu sem videla, da sem bila od vsega najbolj vesela prav sončnic! Ugotovila sem, kako je pomembno, da imam na vrtu (in v življenju) veliko stvari, ki mi prinašajo lepoto, užitek, veselje. Brez lepote je dolgčas in žalost! Nočem zanemariti svoje duše – zato si želim početi stvari iz ljubega veselja in užitka! (celo zgodbo o sončnicah sem enkrat že zapisala, lahko preberete tukaj: http://materina-dusica.blogspot.com/…/zgodba-o-soncnicah.ht…)

Drugič. Lani sem opazovala kumaro pri njeni rasti. Začela je rasti v eno smer … kmalu je »videla«, da je naletela ne precejšnjo gnečo – tam je rasla že ostala zelenjava. Vedela je, da če bo silila tja, ne bo mogla dati sadu. Zato se je spretno obrnila stran, na svobodo, kjer pa je lahko zacvetela in dala svoj sad. Rekla sem si – vau, kako so rastline pametne! Tudi za moje in naša življenja je pomembno, da prepoznavamo, kje je prostor za naš razcvet. Da ne silimo tja, kjer bomo prej ali slej zatrti ali kjer se počutimo utesnjeni. Iskati moramo svobodo, svoj prostor pod soncem, kjer bomo lahko cveteli in obrodili sadove.

Tretjič. Bog ve, kaj vse bom še odkrila letos. Lahko pa rečem, da sem zadnjič doživela en aha moment. Pulila sem plevel, ki letos poganja kot nor in sem bila že »rahlo« nestrpna. Moj glasni samogovor je šel takole: »Ne, plevel, ti ne boš rastel tukaj! Pejd ven! Tukaj bo koruza! Ja, želim, da tukaj raste koruza!!« V nekem trenutku se mi je posvetilo, kaj delam – odstranjujem, česar si ne želim in krepim odločnost in jasnost o tem, kaj si želim. Da bi lahko kaj zraslo na naših notranjih vrtovih, moramo tudi imeti zelo jasno sliko o tem, kaj si sploh želimo in česa si nikakor ne želimo. Če pustimo, da »bo že kako«, bo vse skupaj zarasel plevel in ne bo zraslo tisto, kar bi radi. In to, kar si želimo, je treba negovati zelo pogosto, še najbolje vsak dan! Če jaz ne grem en teden na vrt … no, potem je tam cela štala Enako je z mojo notranjostjo. Redno moram vzdrževati svoje želje, ideje, sanje in prepoznati ter odločno potrgati ves plevel/slabe razvade, načine razmišljanja, lenobo, nejasnost oz. karkoli me že omejuje.

To so moje zgodbe, upam, da so vam bile zanimive! Vam pa tudi želim veliko užitkov in igrivosti ob odkrivanju, kaj vam sporoča vaš vrt. In ne skrbite, če nimate vrta! Življenje nam povsod in ves čas ponuja odgovore na naša vprašanja, nas vodi in pošilja raznorazna sporočila – potrebujemo le pozornost in pripravljenost, da vidimo resnico.

Počitek brez krivde

Ljubim popoldanski počitek … ali pa minutke miru po kosilu, ko se lahko uležem in berem!

Me pa še vedno občasno ob tem primejo občutki, da se to ne spodobi in da bi morala raje nekaj delati, ne pa kar takole »za brez veze lenariti«. Se še katera najde v tem? Včasih me prime, da bi se morala nekomu opravičevati (ker se imam fino in imam možnost uživati, drugi pa ne) oziroma da bi se morala počutiti krivo, ker »kar nič ne delam« ali pa osramočeno, ker se to ne spodobi, da ena zdrava mlada ženska čez dan spi – ko pa je toliko »pametnejšega« dela in ker s počivanjem v življenju »nikamor ne prideš«.

Prav zanimivo! Sprašujem se, zakaj imam(o) včasih tak sram/odpor/občutke nevrednosti, če preprosto uživam(o) in ne delamo nič »pametnega« in nimamo ničesar »za pokazati«?

Velikokrat ženske rečemo, da počivamo zato, da bomo potem lahko več naredile. Ali pa da počivamo, ker smo že toliko naredile in si zdaj to zaslužimo. Redko pa rečemo, da počivamo, ker nam to pač paše in ker v tem uživamo!

Užitek mi pripada in zanj se mi ni treba nikomur opravičevati. To je moj čas, moje ugodje, moja sreča, moja svoboda.