petek, 9. februar 2018
Od/ločitve
Med dvema besedama izberi tišjo.
Med besedo in molkom izberi poslušanje.
Med dvema knjigama izberi tisto,
ki je bolj prašna.
Med zemljo in nebom izberi ptico.
Med dvema živalima izberi tisto,
ki te bolj potrebuje.
Med dvema otrokoma izberi oba.
Med manjšim in večjim zlom
ne izberi nobenega.
Med obupom in upanjem izberi upanje:
težje ga boš nosil.
(Boris A. Novak)
sreda, 17. januar 2018
Po čem si bom zapomnila ta dan?
Včasih sem imela na telefonu naloženo aplikacijo, šlo je za
nek menstrualni koledarček, kamor pa sem lahko vpisovala tudi »razpoloženje
dneva«. Vem, da sem bila prav presenečena, ko sem videla, da je v tem okenčku »razpoloženje
dneva« prostora za samo enega »smejkota«, torej za samo eno čustvo. Pa ta koledarček
je ziher sestavil en moški, ki ne razume, da ženske preprosto ne moremo biti
cel dan v samo enem razpoloženju!, sem si mislila. Kaj naj zdaj
vpišem, če sem bila recimo pol dneva zelo jezna, potem sem bila zelo srečna,
zvečer pa še zasanjana in malo žalostna?? Pa saj pride kakšen dan, ko sem cel
dan enake volje, ampak to je bolj redko … :) :)
Tisto aplikacijo sem si sicer sedaj že izbrisala, a dala mi
je eno zelo zanimivo lekcijo. Ko sem namreč zvečer med pravo mavrico občutkov
izbirala samo enega, sem bila vedno postavljena pred izbiro: Po čem bi si rada
zapomnila ta dan? Za katere občutke si želim, da me vodijo? Ko bom kasneje
pregledovala svoje dneve, mesece, katere dogodke in čustva bi si rada za vedno
vtisnila v spomin?
Čemu bom dala večjo težo – petnajstim minute jeze in
osramočenosti ali desetim minutam čistega veselja, ko sem se smejala s
prijateljico? Občutkom osamljenosti dopoldne ali občutkom miru, ko sem imela cel
večer čas zase in sem si lahko privoščila kopel?
Ja, bili so in so še dnevi, ko sem cel dan bolj »tako tako«.
Ko bi recimo izbrala jezo. In s tem ni čisto nič narobe! Sama sem zelo za to,
da opazujemo resnične občutke in da damo prostor vsem svojim čustvom, ker je
vsako pomembno! Tudi nisem za to, da bi se silili v pozitivna čustva, če jih v
resnici sploh ne čutimo.
Lahko pa vseeno realno pogledamo v svoj dan in smo usmerjeni
v dobro! Rešitve za svoje težave ne najdemo, če kar naprej premlevamo, se
krivimo, obujamo spomine na neuspehe … Rešitev je tam, kjer je sproščenost in
navdih. Zato opazujmo lepe stvari, ki se nam zgodijo. Pohvalimo se za vsak
majhen uspeh. Pustimo, da nas navdihujejo dobre izkušnje. Dovolimo vsemu lepemu
v nas, da zažari!
Po čem si boš zapomnil/a ta dan? :)
sobota, 6. januar 2018
V mojem notranjem svetu
V tihoti svojega
razmišljanja zaznavam ves svoj notranji svet
kot seme,
po svoje majhen in neznaten,
obenem pa kipeč od možnosti.
Kakor je majhno, sleherno seme nosi v sebi duha drevesa,
ki nekoč bo.
Sleherno seme ve,
kako se preobraziti v drevo,
ko pade na plodna tla,
vsrkava sokove, ki ga hranijo,
razrašča svoje vejevje in listje,
brsti v cvetove in sadove,
da lahko da, kar ima dati.
kot seme,
po svoje majhen in neznaten,
obenem pa kipeč od možnosti.
Kakor je majhno, sleherno seme nosi v sebi duha drevesa,
ki nekoč bo.
Sleherno seme ve,
kako se preobraziti v drevo,
ko pade na plodna tla,
vsrkava sokove, ki ga hranijo,
razrašča svoje vejevje in listje,
brsti v cvetove in sadove,
da lahko da, kar ima dati.
Te Bucayeve misli so me našle ob pravem
času, ko ravno razmišljam o svojih sanjah, navdihih – o semenih, ki so v meni in
čakajo, da zrastejo v mogočno drevo in dajo sad. In nastalo je moje
razmišljanje …
V mojem notranjem svetu je toliko semen!
Toliko semen čaka name.
Toliko potenciala, idej, navdihov, sanj.
Toliko bi lahko dala svetu …
V sanjah vidim obilje, ki me čaka,
obilje, ki ga obljubljajo semena.
Ampak … to je zame nekaj novega, videti
svoje darove in čutiti strast ob tem!
Sprašujem se in tako me je strah.
Bom zmogla in znala izpolniti svoje želje?
Bodo moja semena, moje ideje zrasle?
Zdi se mi, da sploh ne znam podpreti
svojih sanj!
Tako sem ranljiva, bojim se vseh napak in
bolečine …
Kaj, če mi zopet spodleti? Tolikokrat sem
že skrenila s poti, da ne vem več, kako naprej …
Vsak naslednji korak mi je neznan in nisem navajena
zares živeti s svojo polno močjo.
Nikoli še nisem bila tu, kjer sem zdaj.
Učim se.
Navajena sem bila živeti tako, da bom drugim
všeč.
Da bom čim bolj normalna.
Pridna.
Taka, kot se pričakuje. Da bodo rekli, da
sem dobra.
Predvsem pa – da nikogar ne bom preveč
vznemirjala.
Ker če sem posebna in če sem zares JAZ,
potem vznemirjam, potem zbujam ljudi okrog sebe!
Ja, in potem pride strah – me bodo ljudje
obsojali in zapuščali, če bom pokazala svojo pravo naravo?
In – ali se bom potem ustrašila sebe,
svoje moči?
Dolgo je bil moj notranji svet sanj v popolni
megli. Kot neraziskana zemlja, ki je čakala, da jo odkrijem in vzljubim. Nisem
imela pojma, kdo sem, v čem sem posebna in česa si sploh želim. Zdaj počasi
odkrivam vsa področja, kjer sem »čudna«, nenavadna, čudovita, posebna, pa tudi,
kje sem šibka in potrebujem veliko podpore …
Zdaj se nočem več spraševati, ali bodo
ljudje zadovoljni z mano. Bolj me zanima to: ali z delovanjem podpiram sebe ali
ne? Ali s tem, kar počnem, podpiram življenje v sebi ali ne?
Veliko je semen, to zdaj vidim.
A čakajo, da se zemlja otopli.
Da neham biti tako zamrznjena.
Da odložim oklepe
se zmehčam
in postanem topla, obsijana od prijaznega
sonca.
Da zaupam in začenjam verjeti, da je
varno.
Varno je, da živim po svoje.
Ta svet ni tako nevaren kraj. Ljudje so
večinoma prijazni in od marsikoga lahko sprejmem podporo.
Lahko si dovolim, da sem počasna in
negotova.
Da sem malo čudna in posebna.
Nisem napačna.
Ne bom ostala sama in zapuščena, če bom taka, kot
sem.
Tudi največje drevo je bilo nekoč seme.
In ker je tudi najmogočnejše drevo raslo zelo
počasi …
… zato potrpežljivo gledam in spremljam
svojo počasno rast.
Vsak dan posebej se trudim, da se ne
kritiziram in obsojam, kajti to je strup za moje seme.
Hranim se z lepim, nežnim, dobrim.
Zaupam, da Stvarnik, ki me je z ljubeznijo
ustvaril, ni pozabil name. Nisem njegova »napaka«.
Gleda me, navija zame!
Navija tudi zate in za vse ljudi!
Dal mi je take okoliščine, da bo mojih
sadov veliko in bodo lepi, sočni in da bodo ljudem v veselje in zdravilo.
Učim se, da je varno dovoliti semenom, da
rastejo.
Pa saj vem …
Ni se treba bati.
Kajti sleherno seme VE,
kako postati drevo.
Kajti sleherno seme VE,
kako postati drevo.
Preberi
celo Bucayevo zgodbo Sanje kot seme tukaj.
Naročite se na:
Objave (Atom)


