Ženski krog za nosečnice

Nosečnost je zelo pomembno in dragoceno obdobje v življenju ženske. To je čas globokega zorenja in čas mnogih priložnosti, da začutimo sebe drugače kot prej in spoznavamo bitje, ki prihaja v naše življenje. 💫

Če samo hitimo in živimo naprej svoje običajno življenje, zlahka spregledamo vse darove teh mesecev, ki se nikoli kasneje ne bodo več povrnili.

Drage nosečnice, če tudi vi čutite klic, da bi globlje zaživele nosečnost, vas lepo povabim v ženski krog nosečnic. Teme našega srečanja bodo:
- darovi in priložnosti nosečnosti
- Kako čutim sebe, kako čutim otroka?
- Čutim tudi bolečino in strahove – kaj naj z njimi?
- Kaj so moji izviri radosti in moči?

Srečanje bo pri meni doma (v Ojstrem Vrhu nad Železniki), 6. novembra od 17.00 do 18.30.
Več informacij in prijave na zs ali na tina.trojar@gmail.com.

P.S.: Kakšno mesto se bo najbrž našlo tudi zate, ki nisi noseča, pa te ta tema vseeno zelo zanima. Le piši mi!

Nosečnost - samotna, a ne osamljena pot

Prvo noč po tistem sončnem popoldnevu, ko sem ugotovila, da sem drugič noseča, sem bolj malo spala. Malo zaradi veselja in presenečenja, malo zaradi neštetih misli, dvomov, tudi strahu.

En občutek pa je bil še posebej izrazit in še dobro se spomnim, da je bilo tako tudi v prvi nosečnosti: občutek odgovornosti in misel: sama sem.

Sama sem. Sprejemam veliko in vseživljenjsko odgovornost – biti mati temu otroku. Samo jaz sem njegova mati. Sama sem v določenih izbirah, sama bom morala preživeti vse, kar prinaša nosečnost, sama bom otroka spoznavala, se povezovala z njim, sama ga bom rodila, skrbela zanj ure in ure in dneve in leta … Na nikogar ne morem preložiti te naloge. 

To je velika naloga za žensko in potreben je čas, da jo lahko sprejmemo in vzljubimo.

Sama, a ne osamljena

Kmalu sem poleg odgovornosti začela razmišljati še o eni zame zelo pomembni temi: o ženski podpori.

Nekaj najbolj čudovitega pri nosečnosti in tudi pri porodu se mi zdi to, da si ženske dandanes lahko najdemo podporo drugih žensk, ki so ob nas v tako pomembnem obdobju. Lahko smo del ženskih krogov, priprav na porod, lahko obiskujemo terapevte, lahko si najdemo podporo doule. Toliko dobrih informacij in krasnih žensk je tu za nas. To je pravzaprav veliko darilo! Naše mame in babice te možnosti verjetno niso imele. Ko se zavem tega, da so ti časi mimo in da imam jaz zdaj toliko možnosti, da se počutim slišano, podprto, močno, upoštevano, spoštovano, negovano, ljubljeno, se mi nariše nasmeh na obraz in vem: to je moja pot. Pot, ki vodi iz zaprtosti, osamljenosti, strahov v žensko moč, intuicijo in modrost.

Zaupaj svojemu moškemu

Otrok se igra zunaj z atijem … ti, mami si nedaleč stran (a toliko, da te otrok ne vidi) … naenkrat otrok pade s klopce, se udari in začne močno jokati … Ati ga vzame v naročje, otrok še vedno joka in joka … kaj narediš ti?

Možnosti je več, najbolj pogoste so najbrž:

a. prihitiš k otroku, ga vzameš k sebi

b. prihitiš zraven, svetuješ atiju, kako naj ravna z otrokom

c. prihitiš zraven in še ti božaš in umirjaš otroka

d. se delaš, da te ni in se umakneš

Tale situacija se je danes zgodila pri nas. Prvi impulz, ko sem slišala otroka jokati, je bil, da pridem zraven, pogledam, kaj se je zgodilo in umirim otroka. A zopet sem se spomnila ene pomembne lekcije, ki sem se je začela učiti že v prvih tednih po porodu: zaupaj svojemu moškemu.

Spomnim se tistih prvih dni po porodu, ko sva bili z dojenčico kot eno in sem jo nerada dajala drugim v naročje. Vsak dan, vsako uro, sva bili skupaj in se učili komunikacije, spoznavali sva se, hitro sva se tudi ujeli in kar dobro sem čutila, kaj potrebuje.

V tistem času sem naletela na en dober članek, ki je opisoval, kako moramo mame dovoliti možem, da se tudi oni povežejo z otrokom, kako jim moramo zaupati, dati čas in pustiti, da delajo napake, da kaj naredijo drugače od nas, da malo po svoje delajo z otrokom … s tem jim izkažemo spoštovanje in jim sploh damo možnost, da zgradijo odnos z otrokom.

Začutila sem, da je to res zelo pomembno in potem sem pazila na to, da bi moža vključevala v to novo družinsko klimo in mu dala mir pri tem, da se povezuje z otrokom – na svoj način. J Pa sem že v prvih tednih opazila, kako rada ga popravljam, mu razlagam, kako (in celo koliko časa) naj previja dojenčka, kako naj jo drži, kaj naj bi naredil, če joka, kako naj govori z njo, kako naj ji obleče …

Dokler si nisem nekega lepega dne rekla – ej, pa daj mir. In se odmaknila, ko je bil njun čas. Z nenehnim popravljanjem moškega ne naredim čisto nič pametnega. Ja, zmeniva se par osnovnih »pravil«, imava kakšno debato o vzgoji, drugače pa je odlično, da se z otrokom ukvarjava vsak po svoje! Če je na začetku malo zbegan in ne ve, kako naj ravna, mu prijazno pomagam, potem pa mu dam mir. Naj se uči, naj še on spoznava otroka. Zaupam mu, da zna. Zaupam mu, da zna po svoje!Tudi otrok naj se navadi na očeta, z njim bo imel drugačen odnos kot z mano in to je super!

Mi ženske, mame, smo tiste, ki očeta povabimo v odnos z otrokom. Še najboljše je, če to nežno in počasi počnemo že v nosečnosti. Mi smo tiste, ki očeta spodbujamo, spoštujemo in verjamemo vanj.

Verjamem, da si očetje želijo biti povezani z otrokom, ampak mogoče jim je včasih težko … najprej zato, ker smo mame že tako ali tako bolj povezane z otrokom. Potem pa še mame včasih mislimo, da samo mi najbolj popolno znamo ravnati z otrokom, in zato očetje lahko kar »izvisijo«. Če se potem, ko poskušajo vzpostavljati prve stike, še ves čas vmešavamo in jih popravljamo ali kritiziramo, jim s tem damo vedeti, da oni itak ne znajo, da smo mi boljše. (Če že kaj popravimo, to lahko storimo spoštljivo.) Tako se lahko hitro zgodi, da se izgubi zaupanje, oče in otrok pa ostaneta prikrajšana za to zanimivo iskanje skupnega jezika.

Ja, danes po tistem hčerkinem padcu sem izbrala odgovor D. Delala sem se, da me ni, otrok se je kmalu umiril, očetu pa sem dala možnost, da pokaže, kako je čudovit in sposoben!

Vsak dan se lahko učimo, da malce bolj zaupamo svojemu moškemu …