Kaj se tako bojiš??

Grozno neprijetno mi je, ko kdo začne siliti v mojo hčerko in kar ne odneha. Največkrat so to osebe, ki jih niti ne pozna. »Pridi k meni. Pridi, da te popestkam.« In ko hčerka reče »ne« ali pa se začne umikati, marsikdo še bolj začne težiti ali pa jo na razne »prijazne« načine vabiti, da bi dosegel svoje. Sledi nekaj v smislu »ja, kako si pa ti sramežljiva«, »kaj se pa tako bojiš?«. Skoraj vedno sledi vprašanje, če kaj hodi v vrtec in potem zaključek: »Aha, to je zato. Saj ko bo enkrat šla v vrtec, bo pa boljše.«

 
Ufff …


Ob tem mi začne utripati rdeč alarm. Včasih ne morem verjeti, kako nasilna družba smo …
Najprej to. Otrokov NE je treba spoštovati. Če se ne želi »samo malo popestkati«, si pač tega ne želi. Mogoče si bo želel čez eno uro, ko nas bo malo spoznal, mogoče čez tri leta, mogoče pa nikoli. Spoštujmo otrokov ne.

Drugič. Je to »motnja« ali napaka, če je kakšen otrok bolj previden, počasen, zadržan? Je kaj narobe s tem, da ne steče takoj v objem, se ne smeje neznancem in je tiho? Je treba to čim prej popraviti, spremeniti? Že tako majhne otroke nezavedno učimo, da moraš biti v družbi samozavesten, vesel, da moraš ustreči željam drugih ljudi, da sploh ni pomembno, kaj ti v resnici čutiš, ampak je pomemben vtis, ki ga pustiš pri ljudeh. Plašnost, počasnost, previdnost niso zaželene in jih zato skrij ali pa se čimprej spremeni. 

To sporočamo našim ljubim otrokom, ki so še tako nenarejeni. Ki so tako zvesti svoji naravi in še znajo poslušati svoje telo. Res, veliko se lahko naučimo od otrok. Namesto da jih popravljamo, bi jih lahko večkrat le opazovali in jim dali priznanje, da so lahko takšni, kot SO. Lahko bi se zgledovali po njih in bi si tudi mi dali dovoljenje, da smo počasni in previdni. Lahko bi si večkrat vzeli več časa za preverjanje, kaj zares čutimo ob ljudeh.


💓

Hvala, naši ljubi otroci. Vedno zaupajte vase in nikoli ne pozabite, kdo zares ste.

foto: Urška Bernik

 

----------------

Pridružite se mi še na FB strani Materina dušica! :)

Samo košček resnice

Če pogledate zgornji sliki, kaj vidite? Srečno mami in hčerko, lep praznični izlet, uživanje ob vodi … ? Kakšne občutke fotografiji zbudita v vas? Veselje, navdušenje, mogoče občutke krivde, ker vi danes nikamor niste šli, žalost, ker trenutno niti malo ne uživate v starševstvu? 

Kaj čutim jaz? Prav v trebuhu mi je prijetno, ker sem se v tem trenutku res imela čudovito, s hčerko sva metali kamenčke, se smejali, reka je žuborela, bilo je prijetno hladno, obujala sem spomine na otroštvo, ko je bilo metanje kamenčkov v reko zame nekaj najnajlepšega …

A to je le delček mojega dneva. To je delček resnice o meni, o mojem dnevu, o mojem življenju.

Če objavim to sliko in zraven prilepim enega srčka, nihče ne bo vedel, da sem bila preostali del dneva grozno tečna. Dopoldne sem med drugim pospravljala in se zraven smilila sama sebi. »Pa vse družine so nekje na izletih ali pa na morju. Mi pa doma, pa še skregani smo.« Z možem sva se bolj postrani gledala, zelo milo rečeno. Jaz sem bila razdražljiva, z občasnimi izbruhi jeze. Mlajša članica družine je v »terrible two« obdobju. Pogosti izpadi trme in to še posebej takrat, ko jaz nisem v najboljši energiji. Skratka, nič kaj pravljično. 

Če objavim to sliko, nihče ne bo vedel, o čem razmišljam, kakšne so moje vrednote, kakšna je moja zgodba, kaj nosim v sebi. Ena fotka je le del resnice. Je del mene. Je le vrh ledene gore. Spodaj je še milijon zgodb, veselja in žalosti, zmag in porazov.

Kar vidimo na zunaj, je le del resnice. Zato ne presojajmo preveč, ne delajmo zaključkov, ne krivimo sebe, ker "ne ustrezamo", ne primerjajmo se z drugimi.

💓


Imejte radi svoje življenje. Imejte radi svojo življenjsko zgodbo. Imejte se radi, tudi če ste se danes jokali, jezili, krivili. Sploh niste edini!

--------------------

Zapis je bil prvotno objavljen na praznični 1. maj na FB strani Materina dušica.

 

Prosite in vam bo dano!

»Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Lk 11,12)

  

Kolikokrat sem se že uzrla proti nebu in prosila ter spraševala Boga, naj mi pomaga, naj mi da kakšen namig, kako naprej ali da naj mi kaj »zrihta«.

Včasih sem se jezila in vpila, drugič obupovala (ne morem veeeeč) tretjič jokala, včasih pa tudi govorila s čistim mirom v sebi, ker sem 100 % zaupala, da bo odgovor prišel.

Vprašanja in klici so vedno raznoliki, taki, kot je življenje.

Kaj naj s tem človekom, s tem odnosom?? Kakšen naj bo moj naslednji korak?

Rabila bi sočutno, čudovito prijateljico! Ali slišiš?

Hm … zmanjkalo mi je korenja, kako bi ga rada jedla … daj mi zrihtej, da dobim kakšnega domačega za naslednji teden!

V naslednjem mesecu bi pa za hčerko potrebovala jogi … Ej, daj mi ga prosim najdi!

Oh, ne zdržim več!!! Kaj naj s tem bremenom? Kdo naj mi pomaga pri tem?

In še vedno je prišla rešitev. In to po najbolj smešnih, naključnih, nenavadnih poteh, ki si jih jaz sama v glavi nikoli ne bi znala zamisliti! 

V knjižnici sem kar tako zagledala pravo knjigo, ki me je usmerila naprej, v iskanje rešitev.

Na Facebooku sem opazila določeno osebo, ki mi je znala pomagati.

Šla sem na nek dogodek in spoznala najbolj zlato prijateljico na celem svetu.

Na radiu sem slišala pesem, ki je v besedilu nosila sporočilo zame. Tako sem vedela, kakšen je moj naslednji korak.

Srečala sem ljudi, ki so me znali usmeriti.

Prijateljica je slučajno imela dva jogija in druga prijateljica preveč korenja. Hčerka je lahko mirno spala in jaz nisem bila lačna 😀

Tako da sem vedno dobila, kar sem potrebovala – nasvet ob pravem času, pomoč, prijateljstvo, pa tudi jogi in korenje. :) In še nešteto drugih reči.

Na marsikatero stvar še čakam, prosim, iščem in še vedno včasih vpijem, obupujem, jokam ali pa včasih preprosto zaupam. Vem, da je pot velikokrat dolga, vijugasta, strma in naporna. Včasih odgovor pride v enem dnevu, včasih iščem in trkam več let. A zaupam, ker vem, da je tukaj vedno nekdo, ki sem mu najbolj pomembna in ki ima zame najbolj čudovit načrt!

Pogumno naprej!