Samo košček resnice

Če pogledate zgornji sliki, kaj vidite? Srečno mami in hčerko, lep praznični izlet, uživanje ob vodi … ? Kakšne občutke fotografiji zbudita v vas? Veselje, navdušenje, mogoče občutke krivde, ker vi danes nikamor niste šli, žalost, ker trenutno niti malo ne uživate v starševstvu? 

Kaj čutim jaz? Prav v trebuhu mi je prijetno, ker sem se v tem trenutku res imela čudovito, s hčerko sva metali kamenčke, se smejali, reka je žuborela, bilo je prijetno hladno, obujala sem spomine na otroštvo, ko je bilo metanje kamenčkov v reko zame nekaj najnajlepšega …

A to je le delček mojega dneva. To je delček resnice o meni, o mojem dnevu, o mojem življenju.

Če objavim to sliko in zraven prilepim enega srčka, nihče ne bo vedel, da sem bila preostali del dneva grozno tečna. Dopoldne sem med drugim pospravljala in se zraven smilila sama sebi. »Pa vse družine so nekje na izletih ali pa na morju. Mi pa doma, pa še skregani smo.« Z možem sva se bolj postrani gledala, zelo milo rečeno. Jaz sem bila razdražljiva, z občasnimi izbruhi jeze. Mlajša članica družine je v »terrible two« obdobju. Pogosti izpadi trme in to še posebej takrat, ko jaz nisem v najboljši energiji. Skratka, nič kaj pravljično. 

Če objavim to sliko, nihče ne bo vedel, o čem razmišljam, kakšne so moje vrednote, kakšna je moja zgodba, kaj nosim v sebi. Ena fotka je le del resnice. Je del mene. Je le vrh ledene gore. Spodaj je še milijon zgodb, veselja in žalosti, zmag in porazov.

Kar vidimo na zunaj, je le del resnice. Zato ne presojajmo preveč, ne delajmo zaključkov, ne krivimo sebe, ker "ne ustrezamo", ne primerjajmo se z drugimi.

💓


Imejte radi svoje življenje. Imejte radi svojo življenjsko zgodbo. Imejte se radi, tudi če ste se danes jokali, jezili, krivili. Sploh niste edini!

--------------------

Zapis je bil prvotno objavljen na praznični 1. maj na FB strani Materina dušica.

 

Prosite in vam bo dano!

»Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Lk 11,12)

  

Kolikokrat sem se že uzrla proti nebu in prosila ter spraševala Boga, naj mi pomaga, naj mi da kakšen namig, kako naprej ali da naj mi kaj »zrihta«.

Včasih sem se jezila in vpila, drugič obupovala (ne morem veeeeč) tretjič jokala, včasih pa tudi govorila s čistim mirom v sebi, ker sem 100 % zaupala, da bo odgovor prišel.

Vprašanja in klici so vedno raznoliki, taki, kot je življenje.

Kaj naj s tem človekom, s tem odnosom?? Kakšen naj bo moj naslednji korak?

Rabila bi sočutno, čudovito prijateljico! Ali slišiš?

Hm … zmanjkalo mi je korenja, kako bi ga rada jedla … daj mi zrihtej, da dobim kakšnega domačega za naslednji teden!

V naslednjem mesecu bi pa za hčerko potrebovala jogi … Ej, daj mi ga prosim najdi!

Oh, ne zdržim več!!! Kaj naj s tem bremenom? Kdo naj mi pomaga pri tem?

In še vedno je prišla rešitev. In to po najbolj smešnih, naključnih, nenavadnih poteh, ki si jih jaz sama v glavi nikoli ne bi znala zamisliti! 

V knjižnici sem kar tako zagledala pravo knjigo, ki me je usmerila naprej, v iskanje rešitev.

Na Facebooku sem opazila določeno osebo, ki mi je znala pomagati.

Šla sem na nek dogodek in spoznala najbolj zlato prijateljico na celem svetu.

Na radiu sem slišala pesem, ki je v besedilu nosila sporočilo zame. Tako sem vedela, kakšen je moj naslednji korak.

Srečala sem ljudi, ki so me znali usmeriti.

Prijateljica je slučajno imela dva jogija in druga prijateljica preveč korenja. Hčerka je lahko mirno spala in jaz nisem bila lačna 😀

Tako da sem vedno dobila, kar sem potrebovala – nasvet ob pravem času, pomoč, prijateljstvo, pa tudi jogi in korenje. :) In še nešteto drugih reči.

Na marsikatero stvar še čakam, prosim, iščem in še vedno včasih vpijem, obupujem, jokam ali pa včasih preprosto zaupam. Vem, da je pot velikokrat dolga, vijugasta, strma in naporna. Včasih odgovor pride v enem dnevu, včasih iščem in trkam več let. A zaupam, ker vem, da je tukaj vedno nekdo, ki sem mu najbolj pomembna in ki ima zame najbolj čudovit načrt!

Pogumno naprej!

Pristna mama

Včasih sem bila prepričana, da je dobra mama tista, ki je trdna, močna, kar je zame pomenilo, da zna skriti oz. vsaj hitro opraviti z neprijetnimi čustvi, da zna za vse probleme hitro najti rešitve in da ji je vedno jasno, kako naprej. S takim prepričanjem, ki pa se ga sprva sploh nisem zavedala, sem tudi vstopila v materinstvo.

Pred otrokom sem želela biti čim bolj stabilna, mirna, osredotočena … skratka »dobra močna« mati, ki ima svoje življenje pod kontrolo. Če ga pa kdaj nima, ga pa zna urediti vsaj v enem tednu. 😀 Zdelo se mi je, da če bom dajala videz trdnosti, da bom na tak način lahko svojemu otroku največ dala in ga naučila za življenje. Prepričana sem bila tudi, da se hčerka ob meni ne bo počutila varna, če bom pokazala vsa svoja resnična čustva.

Če je prišlo do kakšne večje stiske, negotovosti, žalosti, predvsem pa strahu, sem ta čustva potlačila in si rekla, da bom to pač predelala, ko bo otrok zaspal, ko bom sama …  V glavnem, pred otrokom bom kazala močnejšo verzijo sebe in ga ne bom obremenjevala in strašila s svojimi stiskami. 

Vesela sem, da mi je življenje preko različnih življenjskih izzivov pokazalo, da to ni ravno najboljši način … pravzaprav, da je v takem prikrivanju odtekanje energije, oddaljevanje od odnosov in ni resnice, sproščenosti, miru in vitalnosti. 

Otroci niso neumni. Vsak otrok (kakšen bolj, drugi mogoče malo manj intenzivno) čuti energijo staršev, ne glede na to, kaj starš kaže navzven ali kaj govori. Pred otrokom ne moremo nositi mask, saj bo resnico tako ali tako začutil. Ne le to – otrok bo veliko bolj zmeden in prestrašen ob mami, ki svoj močen strah skriva, kot pa ob mami, ki si ga upa priznati in pokazati. Če ga skriva, otrok namreč čustvo dobro čuti, a sporočilo, ki mu ga govori mami, je nekaj drugega – to pa ustvarja zmedo in otrok čuti pritisk, neresnico. Vsako močno in neprijetno čustvo, ki ga prikrivamo ali ignoriramo, v družini ustvarja še več strahu in nejasnosti.

Preteklo je kar nekaj časa, da mi je uspelo nekaj, kar me je zelo osvobodilo in na kar sem zelo ponosna.

Ko je prišlo do situacije, ko me je bilo zelo strah, sem naredila nekaj drugače kot po navadi … namesto maske »vse imam pod kontrolo«, sem izbrala pristnost … usedla sem se na tla in se zjokala. Punčka me je gledala s tistimi velikimi očmi. Povedala sem ji, da jokam, ker me je strah. Nič nisi kriva ti, sem še dodala. Nič ti ni treba narediti, da bom bolje. To bom rešila sama. Potem me je začela božati in prav kamen se mi je odvalil od srca – ker je tako lepo biti resničen … Ne, hčerka ni bila niti malo videti prestrašena, niti pretresena … Pa saj otroci še znajo biti tako naravni in preprosti – ko je hudo, se pač jokamo, ko smo veseli, pa se smejimo, kajne!

Najlepše pa je to, da če si vsaj včasih upamo biti pristni v žalosti, potem je tako fajn biti pristen tudi v veselju – vse lepe stvari so potem še veliko lepše! Potem se znamo tudi smejati bolj zares, se veseliti, biti igrivi … življenje se bolj živahno pretaka skozi nas. 

Te dni pa sem dobila še eno potrditev za moje ravnanje, kar me je pravzaprav tudi spodbudilo k pisanju tega zapisa.

V Oni je bil objavljen intervju s terapevtom Tomislavom Kuljišem, kjer je povedal, da se žalostna mama pred otrokom ne bi smela pretvarjati, da je dobro, »kajti dala bi mu signal, da to, kar otrok čuti, ni pravilno.« Otrok kasneje ne bo zaupal svojim občutkom. Ko otroku mama pove, da je žalostna, otroku potrdi, kar že sam ve. To je torej prvo sporočilo za otroka – da mu poveš, kako si. Drugo sporočilo zanj je: ti nisi nič kriv. Tretje pa: tebi ni treba narediti nič, da bom jaz bolje. Sama bom to rešila. »Ko to sliši, je osvobojen, da je lahko samo otrok. Če ne dobi odpustka in se to ponavlja, mu preti nevarnost, da postane vseživljenjski »popravljalec«. In v svoje življenje vleče samo ljudi, ki jim je treba pomagati, jim biti bergla, ne da bi od njih kaj imel.«

Otroku lahko damo veliko več varnosti in poguma za življenje, če pokažemo svojo ranljivost. Če lahko sproščeno povemo, kako smo utrujeni, zmedeni, prestrašeni … kajti vse to je del življenja. Tudi otrok se bo še marsikdaj, ko bo zapustil naše gnezdo, počutil nemočnega. Naj se takrat spomni na starše, ki so bili v podobnih občutkih in so jih upali pokazati. Takrat bo vedel, da to ni nič hudega …. in da je ranljivost samo odraz naše moči.

 f: Urška Bernik