Iz nosečniškega dnevnika

Ura je 11.30, sem sredi »pospravljalne«  sobote, pa me je prijelo, da bi napisala par stavkov. Anika se trenutno igra v sosednji sobi in samo upam lahko, da bom imela pet minut miru. Oh ne, je že prišla. Kako lahko v eni minuti zavoha, da sem se usedla???   

Jah, nič … nadaljujem, ko bo pač prilika …

21:30

Zdaj sem pa že pozabila, kaj me je dopoldne tako gnalo k pisanju. Aja, želja, da bi pisala nosečniški dnevnik. To si res želim! Ampak … zdajle pa nimam več takega navdiha. Vseeno lahko vsaj poskusim.

Po dolgem času sem se danes čez dan počutila vsaj približno naspano. Kako dober občutek! Večinoma se tisto čisto moje življenje začne nekje po osmi uri zvečer, ko imam končno okrog sebe mir in potem imam čas za vse, kar me veseli. Tega pa je veliko! Te dni sem z mislimi in srcem že zelo pri našem drugem srečanju za nosečnice, kar pomeni, da si zapisujem, kar bi rada povedala, razmišljam, kako približno bo potekal naš ženski krog, izbiram lepo glasbo za spremljavo… Tam enkrat do pol enajstih, ko se le spravim v posteljo, v resnici postanem vsa zbujena, z živimi mislimi, ogromno načrti, navdihi. In potem ne zaspim. Grem lulat enkrat, pa dvakrat … Potem naredim lepo meditacijo, ko se v srcu povežem z dojenčkom. To je vedno tako lepo. Dojenček me brca čisto nizko, potem iščem primeren položaj za spanje … Okrog polnoči se začne Anikino občasno govorjenje v spanju in to pomeni, da ob tem seveda ne morem zaspati. Nazadnje ugotovim, da sem postala že tako lačna, da bi morala nekaj pojesti. Odločam se, ali naj vstanem ali ne. Skrbi me že, kako bom utrujena naslednji dan. In tako se zgodi, da včasih zaspim šele okrog enih ponoči! 

Včeraj je bilo drugače, saj sem se dobro pripravila na spanje. Nič zijanja v ekrane zvečer, moje navdihe sem prosila, naj pridejo kdaj drugič, ob desetih sem bila že pod kovtrom in kmalu zaspala.

 

Dobro, za prvi nosečniški dnevnik naj bo počasi dovolj. Iz prve nosečnosti imam v dnevniku zapisanih samo par stavkov, pa še to nič posebnega. Nekaj v smislu: Zelo rada jem sadje, še posebej mandarine. Počutim se zelo dobro, dojenček veliko brca. Par stavkov, brez kakšnih življenjskih modrosti, pa toooliko mi pomenijo! Zato si res želim, da bi v tej nosečnosti pisala več. 

Večjo motivacijo za pisanje pa imam, če kakšen stavek dodam še na blog. Čeprav, če zdaj preberem, kaj sem napisala, ne vem, če ima tole pisanje sploh kakšno rdečo nit. Ah, dobro je. Perfekcionistka v meni naj gre malo na dopust. 

Zdaj pa bo čas za spanje! Upam … :)

Ženski krog za nosečnice

Nosečnost je zelo pomembno in dragoceno obdobje v življenju ženske. To je čas globokega zorenja in čas mnogih priložnosti, da začutimo sebe drugače kot prej in spoznavamo bitje, ki prihaja v naše življenje. 💫

Če samo hitimo in živimo naprej svoje običajno življenje, zlahka spregledamo vse darove teh mesecev, ki se nikoli kasneje ne bodo več povrnili.

Drage nosečnice, če tudi vi čutite klic, da bi globlje zaživele nosečnost, vas lepo povabim v ženski krog nosečnic. Teme našega srečanja bodo:
- darovi in priložnosti nosečnosti
- Kako čutim sebe, kako čutim otroka?
- Čutim tudi bolečino in strahove – kaj naj z njimi?
- Kaj so moji izviri radosti in moči?

Srečanje bo pri meni doma (v Ojstrem Vrhu nad Železniki), 6. novembra od 17.00 do 18.30.
Več informacij in prijave na zs ali na tina.trojar@gmail.com.

P.S.: Kakšno mesto se bo najbrž našlo tudi zate, ki nisi noseča, pa te ta tema vseeno zelo zanima. Le piši mi!

Nosečnost - samotna, a ne osamljena pot

Prvo noč po tistem sončnem popoldnevu, ko sem ugotovila, da sem drugič noseča, sem bolj malo spala. Malo zaradi veselja in presenečenja, malo zaradi neštetih misli, dvomov, tudi strahu.

En občutek pa je bil še posebej izrazit in še dobro se spomnim, da je bilo tako tudi v prvi nosečnosti: občutek odgovornosti in misel: sama sem.

Sama sem. Sprejemam veliko in vseživljenjsko odgovornost – biti mati temu otroku. Samo jaz sem njegova mati. Sama sem v določenih izbirah, sama bom morala preživeti vse, kar prinaša nosečnost, sama bom otroka spoznavala, se povezovala z njim, sama ga bom rodila, skrbela zanj ure in ure in dneve in leta … Na nikogar ne morem preložiti te naloge. 

To je velika naloga za žensko in potreben je čas, da jo lahko sprejmemo in vzljubimo.

Sama, a ne osamljena

Kmalu sem poleg odgovornosti začela razmišljati še o eni zame zelo pomembni temi: o ženski podpori.

Nekaj najbolj čudovitega pri nosečnosti in tudi pri porodu se mi zdi to, da si ženske dandanes lahko najdemo podporo drugih žensk, ki so ob nas v tako pomembnem obdobju. Lahko smo del ženskih krogov, priprav na porod, lahko obiskujemo terapevte, lahko si najdemo podporo doule. Toliko dobrih informacij in krasnih žensk je tu za nas. To je pravzaprav veliko darilo! Naše mame in babice te možnosti verjetno niso imele. Ko se zavem tega, da so ti časi mimo in da imam jaz zdaj toliko možnosti, da se počutim slišano, podprto, močno, upoštevano, spoštovano, negovano, ljubljeno, se mi nariše nasmeh na obraz in vem: to je moja pot. Pot, ki vodi iz zaprtosti, osamljenosti, strahov v žensko moč, intuicijo in modrost.