Resnična lepota

Tokrat je zapis na blog prispevala sestra Urška. Preberite, kaj nam ima povedati o telesu ženske po porodu in o resnični lepoti vseh nas.

- - -

Pred kratkim sem na facebooku napisala komentar pod fotografijo neke nosečnice, povezava pa nas vodi do njenih fotografij po porodu in komentarja, da »na njenem telesu pa sploh ni videti, da bi rodila«. Moj komentar je »všečkalo« kar nekaj ljudi, česar sem iskreno vesela. Pa ne zaradi slave, ampak zaradi več razlogov.

Prvi je vsekakor ta, da sem prav ponosna nase, da sem se izpostavila. Na družbenih omrežjih pogosto opazim kaj za svoje pojme spornega, a sem vedno tiho. Grem mimo in si mislim svoje. Bojim se, da me bodo ostali »napadli«, ali pa se mi enostavno zdi, da s svojim komentarjem ne bom dosegla ničesar pametnega. A tokrat nisem šla mirno mimo tiste objave. Spoznala sem, da če samo sama pri sebi tiho godrnjam, ne bom dosegla in spremenila prav ničesar. Zbrala sem svoje misli, jih ubesedila in objavila. In ugotovila, da pravzaprav imam moč, da kaj dosežem! To, da me je podprlo nekaj več kot 200 ljudi, je zame velik dosežek. :) Ne želim zveneti prevzetno, rada bi povedala le to, da štejejo še tako drobne stvari.

Še bolj pa sem vesela samega dejstva, da se z vsebino mojega komentarja strinja toliko ljudi! V njem sem zapisala:

»Ženska, ki je pravkar rodila, je lepa, ker je mama in ker je šla skozi potovanje, v katerem se je tudi sama (pre)rodila. Ne glede na to, ali ima trebuh poln strij, 30 kilogramov "preveč" (kdo določa kaj je preveč, premalo ali podobne neumnosti?), še vedno je lepa. Vsaka ženska je lepa. Škoda, da smo tako omejene in vidimo le zunanjo lepoto ... Še dobro, da njen sinko zna pogledati globlje in videti, kaj je resnično lepega pri njegovi mamici. ♥ «

Verjemite, trajalo je kar nekaj časa, da sem spisala dovolj spoštljiv komentar. Pa ne da ne bi bila spoštljiva do ženske na sliki (novopečena mamica je videti res dobro, samo upam lahko, da se tako tudi dejansko počuti), zmotilo me je dejstvo, da smo ljudje tako zelo mahnjeni samo na to, kar se vidi na zunaj, kar pa je zadnja stvar, kar bi nas moralo zanimati glede ženske po porodu.

Skušala sem se spomniti, kakšna sem bila sama videti po porodu. Oblečena sem bila v udobna oblačila, sicer pa za svoj videz nisem skrbela. A dobro se spomnim tistih prvih dni, ko sem se kdaj pogledala v ogledalo in si rekla: »Zdaj si mama«, in na svojem obrazu sem opazila toliko lepega. Moje oči so pripovedovale globoko notranjo lepoto. 

In tega si tako zelo srčno želim: da bi vse ženske in vsi moški tega sveta znali videti svojo resnično lepoto najprej v sebi, potem pa še v vseh ostalih. Da bi spoznali, da smo točno taki, kot smo, najlepša verzija samih sebe. Da se nam ni treba spreminjati in popravljati, da bi ustrezali nekim okvirjem. Preveč smo dragoceni za kaj takega.

 Urška