Na vetrovni
večer sem se stiskala pod dekico in začela sem razmišljati – najprej o moči v
bližnjih drevesih, za katera sem upala, da zdržijo ves pritisk vetra, potem pa
sem razmišljala tudi o moči in stabilnosti v nas, ljudeh …
Zdi se mi, da je
bilo letošnje leto za precej ljudi kar izzivalno. Mah, kaj izzivalno. Težko za
znoret! 😄 Današnji čas veliko zahteva od nas,
prečistiti se moramo veliko slabih energij in vzorcev, ki smo jih podedovali
ali pa ki so nam bili privzgojeni in nam ne služijo več, zaradi katerih smo
utrujeni in nestabilni ter rušijo mostove med nami, namesto da bi jih gradili. V
družbi vidim veliko napetosti, negotovosti, veliko potlačenih čustev v nas, ki zdaj
kar bruhajo na plano, kot kakšni vulkani. Veliko ljudi ugotavlja, da so
temelji, na katerih živijo in gradijo odnose, slabi in ne zdržijo več. In vse
to lahko zelo boli! Predvsem pa je zelo težko, če imaš občutek, da si v tem
procesu sam in si ne znaš/zmoreš/ne upaš poiskati pomoči.
Včasih se mi
zdi, da smo se kot družba znašli v vrtincu drugačnih, močnejših energij in da če
bi jih radi zdržali in v njih uživali, se moramo notranje okrepiti.
Zato velikokrat
razmišljam o notranji moči. To je eno tako moje področje, ki tudi še potrebuje
veliko nege, a me izjemno navdihuje. Kako živeti tako, da te ne vrže iz tira
vsaka sapica? Kako biti notranje močna, a zunaj mehka in nežna? Kako držati
svojo smer in kako ustvarjati pogumno in izživeti svoje potenciale?
Pri sebi sem
ugotovila, da notranja moč ni v tem, da si neranljiv, da se z vsemi močmi
trudiš biti pogumen, močen, srečen in da se delaš, da ti nobena stvar ne pride
do živega. Notranja moč tudi ni to, da si postaviš nek »sveti ideal«, kakšen bi
želel biti ali kakšne si želiš imeti odnose z bližnjimi in potem temu slediš.
Ne.
Velika moč je pravzaprav v tem, da si upaš biti ranljiv, mehek, čuteč. Da si to ranljivost upaš tudi izraziti. Moč je v tem, da si upaš
videti, spoznati in sprejeti vse to, kar zares si. In kar zares čutiš. V vsakem
trenutku.
Moč se začne
prebujati, ko začneš počasi, z veliko mero potrpežljivosti in ljubezni do sebe
ozaveščati vse sile, ki so v tebi. Od tistih najlepših, do najbolj temnih in
razdiralnih. Vse je potrebno pogledati, sprejeti in objeti. Ko jih poznaš, jih
lahko tudi bolj zavestno izbiraš.
Ugotovila sem,
da moč krepiš tudi s tem, da si upaš zdržati z vsemi čustvi, ki se porajajo v
tebi, v telesu. Velikokrat se ljudje raje zamotimo z delom/duhovnostjo/alkoholom/hrano
itd., samo da ne bi čutili, kar čutimo. Samo da ne bi poslušali, kakšno resnico
nam pripoveduje telo. Ker telo VEDNO govori resnico. Zato je nekaj velikega, če
nam uspe, da začutimo svojo bolečino in ne zbežimo iz svojega telesa, se ne
zapuščamo, ampak zdržimo z bolečim čustvom in smo samo prisotni …
Naša čustva naj
bi bila pretočna in »v gibanju«, to pomeni, da jih ne potlačimo, tako da nekje
v telesu obstojijo, ampak da jih znamo izraziti, izjokati ... Tako energija v telesu lahko
živahno teče in tudi to prinese moč.
Življenje nas z
močnim vetrom ljubezni kliče, da bi živeli resnico! Zelo si želim, da bi prišli lepši časi za vse
nas, ko bomo sprejeli svoje šibkosti in krepili vse dobro v nas in se potem na
tak način povezovali med sabo – tako nas ne bo podrl noben veter. 😉
