"O mraku se zmedena pobiram in zbiram ... "

Sizifovo delo

  

Otroci me ob jutrih

razbijejo kot lupino,

použijejo kot zajtrk,

ostanke raznesejo

po kotih in dvorišču

kot svoje igrače.

Potem me ves dan

do večera ni.

O mraku se zmedena

pobiram in zbiram,

lepim in celim –

da me zjutraj spet lahko razbijejo.

Neža Maurer

(iz zbirke Od mene k tebi)

Hm ... :)

Oh, ja. Kako poznano. 

Vedno ista pesem. :)

   

Včasih šele zvečer ugotovim, da me čez dan pravzaprav sploh ni bilo. Oziroma sem bila, tam nekje zunaj sem se ukvarjala hčerko, potem sva šli v trgovino in v knjižnico, potem sem kuhala, potem sem se spet ukvarjala s hčerko, pa malo še z možem (moj drugi otrok :D). 

Ampak … kje sem bila jaz? Kje so bile moje želje in hrepenenja, moji užitki, moja duša? Sem se sploh kdaj vmes vrnila vase, začutila, kako sem? Sem kaj ležala na soncu ali hodila bosa po travi ali poslušala glasbo, ki mi je všeč? 

 

Moje želje včasih pridejo na vrsto šele zvečer, če nisem tako utrujena, da samo zaspim.

Zvečer sem zato zmedena in razbita … Pobiram se in zbiram … Ne vem več, kaj si sploh želim, kdo sem in kam grem. Res, ena sama zmeda! Ampak ko si dam čas in pozornost, ko naredim par počasnih vdihov in izdihov in začutim vsako celico svojega telesa … se sestavim nazaj,  sem spet tukaj, vse je v redu in sem približno pomirjena in zadovoljna … Do naslednjega jutra. :)

Ampak res ni treba, da že zjutraj pozabim nase. Tudi čez dan ne.

Za jutri in za vse dni si želim, da bi si čez cel dan namenila več ljubeče pozornosti.

To želim tudi vam!