V mojem notranjem svetu

V tihoti svojega razmišljanja zaznavam ves svoj notranji svet
kot seme,
po svoje majhen in neznaten,
obenem pa kipeč od  možnosti.

Kakor je majhno, sleherno seme nosi v sebi duha drevesa,
ki nekoč bo.
Sleherno seme ve,
kako se preobraziti v drevo,
ko pade na plodna tla,
vsrkava sokove, ki ga hranijo,
razrašča svoje vejevje in listje,
brsti v cvetove in sadove,
da lahko da, kar ima dati.

Te Bucayeve misli so me našle ob pravem času, ko ravno razmišljam o svojih sanjah, navdihih – o semenih, ki so v meni in čakajo, da zrastejo v mogočno drevo in dajo sad. In nastalo je moje razmišljanje … 

V mojem notranjem svetu je toliko semen!

Toliko semen čaka name.

Toliko potenciala, idej, navdihov, sanj.

Toliko bi lahko dala svetu …

V sanjah vidim obilje, ki me čaka, obilje, ki ga obljubljajo semena.

Ampak … to je zame nekaj novega, videti svoje darove in čutiti strast ob tem!

Sprašujem se in tako me je strah.

Bom zmogla in znala izpolniti svoje želje?

Bodo moja semena, moje ideje zrasle?

Zdi se mi, da sploh ne znam podpreti svojih sanj!  

Tako sem ranljiva, bojim se vseh napak in bolečine …

Kaj, če mi zopet spodleti? Tolikokrat sem že skrenila s poti, da ne vem več, kako naprej …

Vsak naslednji korak mi je neznan in nisem navajena zares živeti s svojo polno močjo.

Nikoli še nisem bila tu, kjer sem zdaj.

Učim se.

Navajena sem bila živeti tako, da bom drugim všeč.

Da bom čim bolj normalna.

Pridna.

Taka, kot se pričakuje. Da bodo rekli, da sem dobra.

Predvsem pa – da nikogar ne bom preveč vznemirjala.

Ker če sem posebna in če sem zares JAZ, potem vznemirjam, potem zbujam ljudi okrog sebe!

Ja, in potem pride strah – me bodo ljudje obsojali in zapuščali, če bom pokazala svojo pravo naravo?

In – ali se bom potem ustrašila sebe, svoje moči?

Dolgo je bil moj notranji svet sanj v popolni megli. Kot neraziskana zemlja, ki je čakala, da jo odkrijem in vzljubim. Nisem imela pojma, kdo sem, v čem sem posebna in česa si sploh želim. Zdaj počasi odkrivam vsa področja, kjer sem »čudna«, nenavadna, čudovita, posebna, pa tudi, kje sem šibka in potrebujem veliko podpore …

Zdaj se nočem več spraševati, ali bodo ljudje zadovoljni z mano. Bolj me zanima to: ali z delovanjem podpiram sebe ali ne? Ali s tem, kar počnem, podpiram življenje v sebi ali ne?

Veliko je semen, to zdaj vidim.

A čakajo, da se zemlja otopli.

Da neham biti tako zamrznjena.

Da odložim oklepe

se zmehčam

in postanem topla, obsijana od prijaznega sonca.

Da zaupam in začenjam verjeti, da je varno.

Varno je, da živim po svoje.

Ta svet ni tako nevaren kraj. Ljudje so večinoma prijazni in od marsikoga lahko sprejmem podporo.

Lahko si dovolim, da sem počasna in negotova.

Da sem malo čudna in posebna.

Nisem napačna.

Ne bom ostala sama in zapuščena, če bom taka, kot sem.

Tudi največje drevo je bilo nekoč seme.

In ker je tudi najmogočnejše drevo raslo zelo počasi …

… zato potrpežljivo gledam in spremljam svojo počasno rast.

Vsak dan posebej se trudim, da se ne kritiziram in obsojam, kajti to je strup za moje seme.

Hranim se z lepim, nežnim, dobrim.

Zaupam, da Stvarnik, ki me je z ljubeznijo ustvaril, ni pozabil name. Nisem njegova »napaka«.

Gleda me, navija zame!

Navija tudi zate in za vse ljudi!

Dal mi je take okoliščine, da bo mojih sadov veliko in bodo lepi, sočni in da bodo ljudem v veselje in zdravilo.

Učim se, da je varno dovoliti semenom, da rastejo.

Pa saj vem …

Ni se treba bati.

Kajti sleherno seme VE,
kako postati drevo.

 

Preberi celo Bucayevo zgodbo Sanje kot seme tukaj.

Sanje kot seme

V tihoti svojega razmišljanja zaznavam ves svoj notranji svet
kot seme,
po svoje majhen in neznaten,
obenem pa kipeč od  možnosti.

In v njegovem osrčju
vidim kal veličastnega drevesa,
drevesa svojega življenja
v razvoju.

Kakor je majhno, sleherno seme nosi v sebi duha drevesa,
ki nekoč bo.
Sleherno seme ve,
kako se preobraziti v drevo,
ko pade na plodna tla,
vsrkava sokove, ki ga hranijo,
razrašča svoje vejevje in listje,
brsti v cvetove in sadove,
da lahko da, kar ima dati.

Sleherno seme ve, kako postati drevo.
Semen pa je toliko, kolikor je skrivnih sanj. 

V nas neskončno sanj čaka na čas,
ko bodo vzklile,
pognale korenine in se rodile
in umrle kot semena,
da bi se prerodile v drevesa.
Veličastna, ponosna drevesa,
ki nas bodo v svoji trdnosti nagovorila
naj prisluhnemo modrosti semen svojih sanj.

One, sanje, kažejo pot.
Nakazujejo jo z najrazličnejšimi znaki in znamenji,
v vsakem trenutku,
med stvarmi in ljudmi,
z bolečinami in užitki,
v zmagah in porazih.

Naše sanje nas učijo,
v budnosti in snu,
videti se,
prisluhniti si,
spoznati.
Kažejo nam pot z bežnimi slutnjami
in prebliski slepeče bistrovidnosti. 

In tako rastemo, se razvijamo …

In nekega dne,
med potjo po tem večnem trenutku, večnem zdaj,
ki ga imenujemo življenje,
se bodo semena naših sanj spremenila v drevesa
in razpela svoje veje,
ki bodo kot orjaška krila premerila nebo
in v eni sami potezi premostila našo preteklost in našo prihodnost.

Ni se treba bati.
Spremlja jih vrojena modrost.
Kajti sleherno seme VE,
kako postati drevo.



Zgodbe za razmislek, Jorge Bucay

Veter in notranja moč

Na vetrovni večer sem se stiskala pod dekico in začela sem razmišljati – najprej o moči v bližnjih drevesih, za katera sem upala, da zdržijo ves pritisk vetra, potem pa sem razmišljala tudi o moči in stabilnosti v nas, ljudeh … 

Zdi se mi, da je bilo letošnje leto za precej ljudi kar izzivalno. Mah, kaj izzivalno. Težko za znoret! 😄 Današnji čas veliko zahteva od nas, prečistiti se moramo veliko slabih energij in vzorcev, ki smo jih podedovali ali pa ki so nam bili privzgojeni in nam ne služijo več, zaradi katerih smo utrujeni in nestabilni ter rušijo mostove med nami, namesto da bi jih gradili. V družbi vidim veliko napetosti, negotovosti, veliko potlačenih čustev v nas, ki zdaj kar bruhajo na plano, kot kakšni vulkani. Veliko ljudi ugotavlja, da so temelji, na katerih živijo in gradijo odnose, slabi in ne zdržijo več. In vse to lahko zelo boli! Predvsem pa je zelo težko, če imaš občutek, da si v tem procesu sam in si ne znaš/zmoreš/ne upaš poiskati pomoči.

Včasih se mi zdi, da smo se kot družba znašli v vrtincu drugačnih, močnejših energij in da če bi jih radi zdržali in v njih uživali, se moramo notranje okrepiti. 

Zato velikokrat razmišljam o notranji moči. To je eno tako moje področje, ki tudi še potrebuje veliko nege, a me izjemno navdihuje. Kako živeti tako, da te ne vrže iz tira vsaka sapica? Kako biti notranje močna, a zunaj mehka in nežna? Kako držati svojo smer in kako ustvarjati pogumno in izživeti svoje potenciale? 

Pri sebi sem ugotovila, da notranja moč ni v tem, da si neranljiv, da se z vsemi močmi trudiš biti pogumen, močen, srečen in da se delaš, da ti nobena stvar ne pride do živega. Notranja moč tudi ni to, da si postaviš nek »sveti ideal«, kakšen bi želel biti ali kakšne si želiš imeti odnose z bližnjimi in potem temu slediš. Ne. 

Velika moč je pravzaprav v tem, da si upaš biti ranljiv, mehek, čuteč. Da si to ranljivost upaš tudi izraziti. Moč je v tem, da si upaš videti, spoznati in sprejeti vse to, kar zares si. In kar zares čutiš. V vsakem trenutku. 

Moč se začne prebujati, ko začneš počasi, z veliko mero potrpežljivosti in ljubezni do sebe ozaveščati vse sile, ki so v tebi. Od tistih najlepših, do najbolj temnih in razdiralnih. Vse je potrebno pogledati, sprejeti in objeti. Ko jih poznaš, jih lahko tudi bolj zavestno izbiraš.

Ugotovila sem, da moč krepiš tudi s tem, da si upaš zdržati z vsemi čustvi, ki se porajajo v tebi, v telesu. Velikokrat se ljudje raje zamotimo z delom/duhovnostjo/alkoholom/hrano itd., samo da ne bi čutili, kar čutimo. Samo da ne bi poslušali, kakšno resnico nam pripoveduje telo. Ker telo VEDNO govori resnico. Zato je nekaj velikega, če nam uspe, da začutimo svojo bolečino in ne zbežimo iz svojega telesa, se ne zapuščamo, ampak zdržimo z bolečim čustvom in smo samo prisotni …

Naša čustva naj bi bila pretočna in »v gibanju«, to pomeni, da jih ne potlačimo, tako da nekje v telesu obstojijo, ampak da jih znamo izraziti, izjokati ... Tako energija v telesu lahko živahno teče in tudi to prinese moč.

Življenje nas z močnim vetrom ljubezni kliče, da bi živeli resnico!  Zelo si želim, da bi prišli lepši časi za vse nas, ko bomo sprejeli svoje šibkosti in krepili vse dobro v nas in se potem na tak način povezovali med sabo – tako nas ne bo podrl noben veter. 😉