V mojem notranjem svetu

V tihoti svojega razmišljanja zaznavam ves svoj notranji svet
kot seme,
po svoje majhen in neznaten,
obenem pa kipeč od  možnosti.

Kakor je majhno, sleherno seme nosi v sebi duha drevesa,
ki nekoč bo.
Sleherno seme ve,
kako se preobraziti v drevo,
ko pade na plodna tla,
vsrkava sokove, ki ga hranijo,
razrašča svoje vejevje in listje,
brsti v cvetove in sadove,
da lahko da, kar ima dati.

Te Bucayeve misli so me našle ob pravem času, ko ravno razmišljam o svojih sanjah, navdihih – o semenih, ki so v meni in čakajo, da zrastejo v mogočno drevo in dajo sad. In nastalo je moje razmišljanje … 

V mojem notranjem svetu je toliko semen!

Toliko semen čaka name.

Toliko potenciala, idej, navdihov, sanj.

Toliko bi lahko dala svetu …

V sanjah vidim obilje, ki me čaka, obilje, ki ga obljubljajo semena.

Ampak … to je zame nekaj novega, videti svoje darove in čutiti strast ob tem!

Sprašujem se in tako me je strah.

Bom zmogla in znala izpolniti svoje želje?

Bodo moja semena, moje ideje zrasle?

Zdi se mi, da sploh ne znam podpreti svojih sanj!  

Tako sem ranljiva, bojim se vseh napak in bolečine …

Kaj, če mi zopet spodleti? Tolikokrat sem že skrenila s poti, da ne vem več, kako naprej …

Vsak naslednji korak mi je neznan in nisem navajena zares živeti s svojo polno močjo.

Nikoli še nisem bila tu, kjer sem zdaj.

Učim se.

Navajena sem bila živeti tako, da bom drugim všeč.

Da bom čim bolj normalna.

Pridna.

Taka, kot se pričakuje. Da bodo rekli, da sem dobra.

Predvsem pa – da nikogar ne bom preveč vznemirjala.

Ker če sem posebna in če sem zares JAZ, potem vznemirjam, potem zbujam ljudi okrog sebe!

Ja, in potem pride strah – me bodo ljudje obsojali in zapuščali, če bom pokazala svojo pravo naravo?

In – ali se bom potem ustrašila sebe, svoje moči?

Dolgo je bil moj notranji svet sanj v popolni megli. Kot neraziskana zemlja, ki je čakala, da jo odkrijem in vzljubim. Nisem imela pojma, kdo sem, v čem sem posebna in česa si sploh želim. Zdaj počasi odkrivam vsa področja, kjer sem »čudna«, nenavadna, čudovita, posebna, pa tudi, kje sem šibka in potrebujem veliko podpore …

Zdaj se nočem več spraševati, ali bodo ljudje zadovoljni z mano. Bolj me zanima to: ali z delovanjem podpiram sebe ali ne? Ali s tem, kar počnem, podpiram življenje v sebi ali ne?

Veliko je semen, to zdaj vidim.

A čakajo, da se zemlja otopli.

Da neham biti tako zamrznjena.

Da odložim oklepe

se zmehčam

in postanem topla, obsijana od prijaznega sonca.

Da zaupam in začenjam verjeti, da je varno.

Varno je, da živim po svoje.

Ta svet ni tako nevaren kraj. Ljudje so večinoma prijazni in od marsikoga lahko sprejmem podporo.

Lahko si dovolim, da sem počasna in negotova.

Da sem malo čudna in posebna.

Nisem napačna.

Ne bom ostala sama in zapuščena, če bom taka, kot sem.

Tudi največje drevo je bilo nekoč seme.

In ker je tudi najmogočnejše drevo raslo zelo počasi …

… zato potrpežljivo gledam in spremljam svojo počasno rast.

Vsak dan posebej se trudim, da se ne kritiziram in obsojam, kajti to je strup za moje seme.

Hranim se z lepim, nežnim, dobrim.

Zaupam, da Stvarnik, ki me je z ljubeznijo ustvaril, ni pozabil name. Nisem njegova »napaka«.

Gleda me, navija zame!

Navija tudi zate in za vse ljudi!

Dal mi je take okoliščine, da bo mojih sadov veliko in bodo lepi, sočni in da bodo ljudem v veselje in zdravilo.

Učim se, da je varno dovoliti semenom, da rastejo.

Pa saj vem …

Ni se treba bati.

Kajti sleherno seme VE,
kako postati drevo.

 

Preberi celo Bucayevo zgodbo Sanje kot seme tukaj.