Slišati sebe

Mamice imamo včasih kar težko nalogo. V tem svetu nam stalno ponujajo ne samo milijon nekih izdelkov in pripomočkov za dojenčke (ki so velikokrat nepotrebni in ne bistveni), ampak nam ponujajo tudi polno nasvetov, kako »vzgojiti« otroka.

Kako zdaj izbrati tiste prave nasvete, kako vedeti, kaj je prav? Kako si zaupati?

Toliko je enih zunanjih impulzov in svet je tako glasen, da sebe sploh ne slišiš več in zlahka začneš dvomiti vase. Sploh na začetku materinstva je mene vsak komentar hitro vrgel s tira. Po navadi sem do vseh ljudi prijazna in včasih prehitro verjamem, da imajo vsi ljudje zame prijazne in dobronamerne nasvete o tem, kako naj ravnam s svojim otrokom.

»Ja, že takole majhen otrok te bo začel izsiljevat. Ne se ji pustit.«

»Aha, je že razvajena!«

»Kar naj joka, da se ji razvijejo pljuča.«

»Vidim, da nimaš mleka, ker je po pol ure spet lačna.«

? KAJ ?

Koga naj zdaj poslušam?? Imajo mogoče prav? Oni imajo že več izkušenj, najbrž jih moram poslušati? 

Ampak JAZ čutim drugače …

Kaj čutim, da zares potrebuje moja hčerka? Mir, ljubezen, veliko nežnosti in bližine, to, da jo zares vidim, da jo čutim, da nikoli ne ignoriram njenega joka. Naj je ne dvignem, ko joka?? Naj ubogam druge, da bodo veseli in zadovoljni z mano, s tem pa bom izgubila SEBE in zaupanje hčerke? Ne. Naredila bom tako, kot vem, da je prav. 

Če sem zmedena, potrebujem malo miru in samote. Včasih tudi pogovor z osebo, ki ji lahko zaupam. Zame je prava umetnost in tudi velik uspeh, da v sebi negujem prostor, kamor se lahko vedno znova vračam in kjer lahko jasno zaslišim svoj glas. Svoj materinski glas, intuicijo in tudi glas, ki je kot pradavna modrost vseh mam. Nekaj, kar je vsem mamam dostopno …  V tem miru vedno vem, kaj je najboljše zame in za mojo deklico.

Nimam recepta za to, kako si zaupati. :) Sem pa sigurna, da je za to treba poznati sebe, to pa je dolga pot odkrivanja, ki se pravzaprav nikoli ne konča. Učimo se, česa in zakaj se bojimo, kaj nas veseli, kakšno podporo potrebujemo, kaj in zakaj nas nekaj razjezi … Moramo biti zelo iskrene s sabo, kajti ko se spoznavamo, se pogosto srečamo s svojo nemočjo, žalostjo in s strahovi. Pa tudi s svojo močjo, s talenti, z veseljem, ko odkrivamo, koliko lepega je v nas in koliko možnosti imamo na tem svetu, da se imamo lepo. :)

K srečnemu materinstvu zagotovo pripomore tudi zavestna nosečnost. Nosečnost je res tako blagoslovljeno stanje, ko je ženska še posebej ranljiva in si lahko dobro prisluhne. Ima priložnost, da še bolje zazna svoje globoke potrebe in hrepenenja.

»Samo če lahko zajame iz bogastva nosečnosti, bo ženska preživela prvo obdobje z otrokom na varnem v sebi. Če si je vzela dovolj časa za poglobitev in zorenje, bo zdaj kos temu času, ki je pred njo. Z lahkotnim, ponosnim korakom bo spremljala otroka iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Otrok bo čutil bo v sebi močno vez, ki se ne bo nikdar pretrgala: čutil bo, da ga je mati navezala nase s tenko sončno popkovino vse do trenutka, ko odraste in jo bo moral sam prerezati. A nikoli ne bosta drug drugemu tuja in nikoli ne bo potrebno veliko besed med njima. Bistveno je bilo že izrečeno v nosečnosti in po rojstvu.« (Alenka Rebula)

Marsikdaj lahko tudi ugotoviš, da sploh ne veš točno, kaj bi, kako bi, ugotoviš, da sploh ne znaš poslušati sebe … to ni nič hudega in nič sramotnega … Beri, raziskuj, sprašuj, bodi odprta in pripravljena naučiti se kaj novega. To je zame zelo pogumno – prositi za pomoč in podporo, ko vidiš, da jo potrebuješ. Opažam, da smo ženske včasih preveč zaprte, bojimo se odpreti in dovoliti, da nas kdo drug česa nauči. Včasih smo polne predsodkov, češ, kaj mi bo »ta« pametovala. :) :) Ne rečem, da je treba upoštevati in poslušati kar vse – jaz izberem osebo, ki mi je všeč, ki jo »začutim«, nato pa si dovolim, da se naučim kaj novega – če ugotovim, da ni ok, pa iščem naprej. Čeprav je res velikokrat treba samo prisluhniti sebi, pa vseeno za marsikaj potrebujemo nova (spo)znanja, ki jih lahko dobimo od drugih. 

Večkrat kot boš poslušala sebe, bolj si boš zaupala in bolj jasen bo tvoj notranji glas. ♥

»Postati mati je zmeraj na novo ustvarjalen napor in preobrazba same sebe. Ženska potrebuje čas in zbranost, da pristane na materinstvo, ki jo bo do smrti navezalo na otroka, čas, da zasliši svoje strahove in nanje odgovori, da zbere dovolj moči za vse, kar jo čaka, da vzljubi svoje novo stanje, v katerem bo manj svobode, a več bogastva.« (Alenka Rebula)

Citati Alenke Rebula so vzeti iz tega članka.