Strani

četrtek, 28. julij 2016

Spregovorimo o sebi iskreno in pogumno



Jutri bo minilo točno pet mesecev, odkar sem postala mami! :)

Če dobro pomislim, sem v materinstvo vstopila kar samozavestno in pripravljena na nove izzive. Veliko zaslugo imajo pri tem pogumne ženske, mame, s katerimi sem se pogovarjala in ki so bile pripravljene iskreno spregovoriti o svojem doživljanju materinstva, tudi o žalosti in neuspehih, ki so jih doživljale v prvih mesecih po porodu.

Vedela sem, da po porodu lahko pride do spremembe v odnosu med nama z Urošem, da bom lahko utrujena, da bodo hormoni poskakovali in povzročali nihanje razpoloženja. Tudi o dojenju sem marsikaj preštudirala, da je bilo potem lažje.

A na vse se pač ne moreš pripraviti. Sprejeti sem morala drugačno, materinsko življenje in v teh petih mesecih sem se tudi že kaj naučila.
Na primer, da je lahko največji projekt v celem dnevu skuhati kosilo, še večji pa ga v miru pojesti. :) :) Pa na to, da uspavanje otroka ne traja pet minut, ampak lahko tudi dve uri. Da novorojenček rabi samo mamico, veliiiiko mamice (oziroma natančneje njene dojke, hehe :D), in to točno takrat, ko želi. Ne čez pol ure, takoj. :)

V eni noči, teden dni po porodu, ko sem bila res utrujena in Anika ni in ni zaspala, sem se zjokala. To je to, kar sem hotela? V čem je zdaj čar materinstva?? A bo to vedno tako? Kako je možno, da sem devet mesecev komaj čakala, da bom stiskala in objemala svojega otroka, zdaj pa takole?

Dobro, da sem vedela, da po rojstvu lahko pridejo tudi zelo težki trenutki. In da nisem edina, ki občuti kaj takega. Z dobro podporo bližnjih je bilo kmalu lažje in ko zdaj pogledam nazaj na pretekle mesece, so mi ostali v spominu predvsem zelo lepi trenutki. Vsi majhni napredki, vsak srčkan nasmeh moje deklice – vse to me je in me še vedno navdaja s ponosom in veseljem.

Ženske se med sabo lahko zelo podpiramo in si pomagamo. Tako, da spregovorimo o svojem življenju, o svojem veselju in o svojih bolečinah. Iskreno in pogumno. In namesto da tekmujemo, katera bo lepša in boljša, si raje podajmo roke in vsem nam bo lažje.





Ni komentarjev:

Objavite komentar

Hvala za komentar!