V zelenem naročju

Narava mi pomeni ogromno. Najraje imam gozd, ki je moje zavetje in moje »zeleno naročje«.

Vedno znova rad bi v zeleno naročje
Ki je spleteno iz smrek in mahov
Tisočkrat vračam se v mislih domov
(iz pesmi Gozdovi v mesečini, Ansambel bratov Avsenik)

V današnjem svetu se mi zdi nujno, da se redno odmaknemo od vsega hitenja, od priganjanja telesa, da gremo stran od hrupa, od televizije in televizijskih oglasov, stran od glasnih nakupovalnih središč. Tudi stran od ljudi, ki nam črpajo energijo. Stran od vsega, kar nas obremenjuje in oddaljuje od nas samih.

Nekaj najbolj pomembnega v mojem življenju je zame to, da ostanem v sebi mirna in povezana s sabo in z naravo. Slišati moram sebe, svoje telo, in to je nujno za moje fizično in psihično zdravje.  

Kako se jaz odmaknem, kaj počnem? Ne, ne meditiram tri ure nekje na samem, niti ne delam kakšnih hudo zapletenih vaj. Preprosto, grem v  gozd. Občutek imam, kot da me gozd posluša in da vse razume. Vedno me sprejme. Zato si dovolim čutiti vse … ne obsojam se za to, kar čutim, ne silim se, da bi bila »pozitivna«. Ne počnem nič takega, samo hodim, diham, včasih molčim, včasih se zjokam, včasih se smejem in na glas govorim s sabo. Začutim svoje telo in objamem kakšno smreko, ki mi je všeč , hihi :) :) :) Opazujem mogočna drevesa, njihove močne korenine in široke krošnje. Poslušam, kako pojejo ptice, kako šumi potoček … Najbolj uživam, ko zaidem z glavne poti in odkrivam nove dele gozda.

V gozdu se tudi zavem, kako majhna sem in kako malo vem o Življenju. Ko obstanem pred drevesi, se mi vse zdi tako skrivnostno in veličastno. Pogosto se sprašujem, kdo vse je že hodil po tej zemlji pred mano, kaj je razmišljal, kakšne so bile njegove ali njene skrbi, njeno veselje?

Potem se mi zazdi, da so naši davni predniki živeli veliko bolj umirjeno življenje, veliko bolj povezano z naravo in tudi povezani med seboj, pa čeprav niso poznali wi-fi-ja. Lepo je zapisala Fani Okič, pisateljica in raziskovalka protokultur: "Najmlajše megalitske gradnje v Evropi nedvomno dokazujejo, da so njihovi tvorci živeli v razkošju narave, polnem užitnih plodov. V nepreglednih gozdovih je vrvelo lovnih živali vseh vrst, čisti potoki, jezera in reke so jim podarjali obilje vodnih organizmov. Porabili so največ tri ure dnevno, da so od narave vzeli toliko, kot so potrebovali za vsakdanje življenje. Vse to je pogojevalo notranji mir, ravnotežje duha in telesa.  Niso bili srečni, ker so mnogo imeli in posedovali, bili so srečni, ker so malo potrebovali. Ker so malo potrebovali, so pridobili ogromno tistega, kar nam kronično primanjkuje, pridobili so in imeli na razpolago ogromno časa." (iz knjige Da bo Življenje živelo)

 

 

Jesen mi je še posebej lepa. Odpada listje, dan se krajša, vse se umirja in pride čas, da razmislim – česa pa jaz ne potrebujem več v svojem življenju? Kaj naj »odpade«, kot odpade listje v jeseni? Česa bi lahko imela v življenju MANJ, da bom imela več časa za bistveno? Kako bom poskrbela zase, da bom zato lahko poskrbela tudi za druge?

Oj gozdovi v mesečini

Včasih vas dan zlati

Včasih vas noč srebri

V mesečini so spomini

Vedno ste v srcu z mano

Vedno ste v snu z menoj

♥

Šla bi!

Šla bi!

Šla bi ... Nekam daleč stran.
Sama. Ja, sama!!
Vsaj za tri dni.
Na samotni otok.
V leseno hiško ob morju.
Spala bi osem ur v kosu. (Kaj je že to??)
Jedla bi ves čas in ne bi mi bilo treba stalno tuhtati, kaj bo jutri za kosilo.
Vsaj tri dni ne bi zamenjala niti ene plenice!

Ne bi kuhala marmelad pa pekla kruha pa ves čas skrbela, da bo poln hladilnik.
Tudi cunj ne bi prala in nič pometala, nič sesala, nič pomivala.

Ne bi mislila na vse, kar moram in kar bo in kar me boli in kar me skrbi.

Sama bi bila in lahko bi bila tri dni tiho. Brez prilagajanja na kogarkoli, brez dogovarjanja.
Lahko bi bila mulasta, lahko bedna, lahko neprilagojena, čudaška, tečna. Brez slabe vesti! Nikogar ne bi motilo, kakšna sem.
Skrbela bi samo zase.

Plesala bi z valovi in pela in plavala.

Samo bila bi tam, jaz, takšna, kot sem, naravna, posebna, divja. Božal bi me veter, sonce bi me zdravilo in luna bi mi šepetala svoje skrivnosti. Noge bi imela umazane od peska in od zemlje, lase bi imela skuštrane, oči pa bi žarele.

Ko bi se okrepila, bi si pa že zaželela priti nazaj. V hribe. K mojemu možeku in k Ančki. Moj žar bi pobožal tudi njiju.

Vaši otroci niso vaši otroci

Vaši otroci niso vaši otroci.

Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.

Po vas prihajajo, a ne od vas.

Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.

Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete

jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.
Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš,
kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne,
ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni,
toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi.

Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem,

kar je bilo včeraj.

Vi ste lok, s katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. 

Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok,

da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. 

Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka,

rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu,

tako ljubi tudi lok, ki miruje.

(Kahlil Gibran)

Pesem mi je zelo všeč. Vsakič ko jo preberem, lahko odkrijem še kakšno modrost. V njej so za moje pojme zapisane vse bistvene stvari glede odnosa do otrok.

Zelo si želim, da bi svoje otroke videla kot darilo od Boga, od katerih se imam priložnost veliko naučiti, da bi jim dala svobodo in jih ne bi preveč "privezala" nase, da jim ne bi vsiljevala svojih misli, ampak jim dovolila, da razmišljajo drugače kot jaz.

Tako bodo na tem svetu lahko naredili to, za kar so bili poklicani.

Ob vsem tem pa bi se rada vedno zavedala, da nad nami bdi »Lokostrelec«, ki ljubi otroke in naju.