To sem jaz.

To sem jaz.

Tale moja slika je verjetno ena »najslabših«, kar sem jih kdaj objavila. Po družbenih kriterijih sem na fotki najbrž daleč stran od lepotnega ideala. Včeraj zvečer sem jo delila na instagramu in spodaj pripisala:

»Ponavadi na instagram dajem(o) lepe fotke. Včasih pride moment, ko sem prav sita te popolnosti na vsakem koraku. … Ležim na kavču v raztegnjeni trenirki, z najbolj mastnimi lasmi, še zakurt moram, da se bom sploh lahko umila. Pa še lačna sem. Oh, to realno življenje.«

Ne vem, kako je pri vas, ampak mene taki realni življenjski utrinki prav sprostijo!
Zase lahko rečem, da se dolgo sploh nisem zavedala, kako me to predstavljanje samo srečnih trenutkov obremenjuje … lepi avtomobili, čista bela stanovanja … jaz pa s starim avtom brez klime, pohištvom starim 30 let + itd. Pa ta občutek o pomanjkanju materialnih stvari še ni tako moteč, veliko huje je živeti z občutkom, da si edini, ki ne zna biti ves čas srečen, ki ne zna ves čas uživati z družino … Seveda je to napačno prepričanje, ki se je čisto potiho, nezavedno oblikovalo v meni. Doživljala sem pritisk – tak tih, ki je precej grozen, dokler ga ne ozavestiš. Vsi drugi so zadovoljni, mirni, jaz pa ostajam sama nekje na robu, odrinjena iz te presrečne družbe, edina z nekimi »nerešljivimi« stiskami … Večali so se občutki krivde - občutki, da sem napačna, nesposobna in da nikamor ne pripadam.

Tako sem živela nekaj časa, dokler nisem začela odkrivati, da živim v zelo zgrešenih predstavah, zaradi katerih sem bila osamljena. Bolj kot sem si upala biti resnična v odnosih z drugimi, bolj sem odkrivala, da sploh nisem edina, ki tako čuti. Nisem edina, ki je včasih na dnu! Nisem edina, ki išče rešitve, ki ji je včasih težko in ki potrebuje podporo! Oh, kje pa!

Ravno pristni odnosi z ljudmi so mi dali velik vpogled v resničnost in v to, da smo prav zares vsi »bratje in sestre«. Nihče od nas ni vreden več in nihče vreden manj. Enako smo vredni in enako pomembni. Vsi smo na tem svetu, da rastemo, spoznavamo sebe in druge, se učimo, sanjamo in hrepenimo.
Srečujmo se v zavedanju, da smo med seboj povezani veliko bolj, kot si predstavljamo in da smo zato drug drugemu lahko neizmerno bogastvo!

Kaj se tako bojiš??

Grozno neprijetno mi je, ko kdo začne siliti v mojo hčerko in kar ne odneha. Največkrat so to osebe, ki jih niti ne pozna. »Pridi k meni. Pridi, da te popestkam.« In ko hčerka reče »ne« ali pa se začne umikati, marsikdo še bolj začne težiti ali pa jo na razne »prijazne« načine vabiti, da bi dosegel svoje. Sledi nekaj v smislu »ja, kako si pa ti sramežljiva«, »kaj se pa tako bojiš?«. Skoraj vedno sledi vprašanje, če kaj hodi v vrtec in potem zaključek: »Aha, to je zato. Saj ko bo enkrat šla v vrtec, bo pa boljše.«

 
Ufff …


Ob tem mi začne utripati rdeč alarm. Včasih ne morem verjeti, kako nasilna družba smo …
Najprej to. Otrokov NE je treba spoštovati. Če se ne želi »samo malo popestkati«, si pač tega ne želi. Mogoče si bo želel čez eno uro, ko nas bo malo spoznal, mogoče čez tri leta, mogoče pa nikoli. Spoštujmo otrokov ne.

Drugič. Je to »motnja« ali napaka, če je kakšen otrok bolj previden, počasen, zadržan? Je kaj narobe s tem, da ne steče takoj v objem, se ne smeje neznancem in je tiho? Je treba to čim prej popraviti, spremeniti? Že tako majhne otroke nezavedno učimo, da moraš biti v družbi samozavesten, vesel, da moraš ustreči željam drugih ljudi, da sploh ni pomembno, kaj ti v resnici čutiš, ampak je pomemben vtis, ki ga pustiš pri ljudeh. Plašnost, počasnost, previdnost niso zaželene in jih zato skrij ali pa se čimprej spremeni. 

To sporočamo našim ljubim otrokom, ki so še tako nenarejeni. Ki so tako zvesti svoji naravi in še znajo poslušati svoje telo. Res, veliko se lahko naučimo od otrok. Namesto da jih popravljamo, bi jih lahko večkrat le opazovali in jim dali priznanje, da so lahko takšni, kot SO. Lahko bi se zgledovali po njih in bi si tudi mi dali dovoljenje, da smo počasni in previdni. Lahko bi si večkrat vzeli več časa za preverjanje, kaj zares čutimo ob ljudeh.


💓

Hvala, naši ljubi otroci. Vedno zaupajte vase in nikoli ne pozabite, kdo zares ste.

foto: Urška Bernik

 

----------------

Pridružite se mi še na FB strani Materina dušica! :)

Samo košček resnice

Če pogledate zgornji sliki, kaj vidite? Srečno mami in hčerko, lep praznični izlet, uživanje ob vodi … ? Kakšne občutke fotografiji zbudita v vas? Veselje, navdušenje, mogoče občutke krivde, ker vi danes nikamor niste šli, žalost, ker trenutno niti malo ne uživate v starševstvu? 

Kaj čutim jaz? Prav v trebuhu mi je prijetno, ker sem se v tem trenutku res imela čudovito, s hčerko sva metali kamenčke, se smejali, reka je žuborela, bilo je prijetno hladno, obujala sem spomine na otroštvo, ko je bilo metanje kamenčkov v reko zame nekaj najnajlepšega …

A to je le delček mojega dneva. To je delček resnice o meni, o mojem dnevu, o mojem življenju.

Če objavim to sliko in zraven prilepim enega srčka, nihče ne bo vedel, da sem bila preostali del dneva grozno tečna. Dopoldne sem med drugim pospravljala in se zraven smilila sama sebi. »Pa vse družine so nekje na izletih ali pa na morju. Mi pa doma, pa še skregani smo.« Z možem sva se bolj postrani gledala, zelo milo rečeno. Jaz sem bila razdražljiva, z občasnimi izbruhi jeze. Mlajša članica družine je v »terrible two« obdobju. Pogosti izpadi trme in to še posebej takrat, ko jaz nisem v najboljši energiji. Skratka, nič kaj pravljično. 

Če objavim to sliko, nihče ne bo vedel, o čem razmišljam, kakšne so moje vrednote, kakšna je moja zgodba, kaj nosim v sebi. Ena fotka je le del resnice. Je del mene. Je le vrh ledene gore. Spodaj je še milijon zgodb, veselja in žalosti, zmag in porazov.

Kar vidimo na zunaj, je le del resnice. Zato ne presojajmo preveč, ne delajmo zaključkov, ne krivimo sebe, ker "ne ustrezamo", ne primerjajmo se z drugimi.

💓


Imejte radi svoje življenje. Imejte radi svojo življenjsko zgodbo. Imejte se radi, tudi če ste se danes jokali, jezili, krivili. Sploh niste edini!

--------------------

Zapis je bil prvotno objavljen na praznični 1. maj na FB strani Materina dušica.